Kostanjeva šiškarica (lat. Dryocosmus kuriphilus Yasumatsu) izvira iz Kitajske in se je v minulih letih izjemno hitro razmnoževala. Vsaka osica, ki se razvije v šiški in potem iz nje izleti, je namreč sposobna zalegati jajčeca brez oploditve. Približno tri milimetre velika osica jih julija in avgusta leže v brste dreves. Iz jajčec se izvalijo ličinke, ki prezimijo v varnem zavetju brstov, naslednje leto pa se v njih prehranjujejo in s svojimi izločki povzročijo nastanek od pol do štiri centimetre velikih šišk na poganjkih. Zaradi delovanja ličink zakrnijo cvetovi in listi, zaradi česar zlasti propadajo mlajša drevesa, občutno pa se zmanjša ali celo izpade tudi čebelja paša na kostanju.

Iz Kitajske je bila kostanjeva šiškarica prenesena na Japonsko (1941), v Korejo (1963) in v ZDA (1974). V Evropi so jo prvič našli v Piemontu v Italiji, nato se je s sadilnim materialom razširila v Bretanjo v Franciji in leta 2005 tudi v Slovenijo. Njen invazivni značaj ji je omogočal razmnoževanje iz jajčec brez oploditve (samci niso poznani) in hitro razširjanje z aktivnim letenjem samice, s transportnimi sredstvi, vetrom in pri trgovanju z napadenimi sadikami kostanja.

Najprej tona, nato le 50 kilogramov kostanja

Potem ko se je do leta 2012 kostanjeva šiš­karica razširila po vsej Sloveniji, se je napadenost dreves v nasadih kostanjev iz leta v leto povečevala. »Močno napadenost smo ugotavljali v osrednji in jugovzhodni Sloveniji, največjo škodo pa je šiškarica prizadejala nasadom kostanja na Primorskem, kjer se je pojavila najprej. Vnos škodljivca leta 2004 in prva najdba leta 2005 sta povezana z uvozom pošiljke napadenih sadik iz sosednje Italije. Napadene sadike iz omenjene pošiljke so bile odkrite na štirih lokacijah, in sicer v Biljah, Znojilah pri Krki, Zgornji Pohanci in Merljakih pri Renčah, a so bile takoj uničene. Toda popolna odstranitev kostanjeve šiškarice je bila le začasna. Leta 2007 smo spet odkrili obsežno žarišče na območju Sabotina nad Novo Gorico, od koder se je v naslednjih letih širila proti vzhodu. Medtem ko so se pridelovalci kostanja vzhodne in jugovzhodne Slovenije z njo prvič srečali leta 2012, je takrat v večjem delu primorskih nasadov že pobrala polovico pridelka. Na območju Goriških brd, Trnovske planote in Vipavske doline smo spomladi 2013 potrdili od 70- do 100-odstotno napadenost dreves, jeseni je bil pridelek manjši za 70 do 95 odstotkov. Kot primer naj navedem kmetijo v Ravnici na robu Trnovske planote, kjer so pred prihodom kostanjeve šiškarice na leto pridelali tono kostanja, jeseni leta 2013 pa le še slabih 50 kilogramov,« škodo slikovito opiše Mojca Rot, specialistka za varstvo rastlin Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica, kjer so v okviru javne službe zdrav­stvenega varstva rastlin sistematično sprem­ljali zdravstveno stanje kostanjevih nasadov od prve najdbe kostanjeve šiškarice pri nas.

V letih prisotnosti škodljivca so opažali postopno zmanjševanje listne mase dreves, slabšanje njihove vitalnosti, manjši prirast lesa ter postopno hiranje in celo propadanje močno napadenih dreves. Škodo so imeli tudi čebelarji. Negativni vpliv škodljivca na oblikovanje socvetij se je namreč pokazal tudi v manjši medonosnosti kostanja in je dolgoročno ogrozil pridelavo kostanjevega medu.

!!galerija!!

K upadu populacije kostanjeve šiškarice v Sloveniji sta odločilno pripomogla vnos parazitske osice Torymus sinensis (z namenom biotičnega varstva kostanja) in njena naravna širitev iz sosednje Italije. »Za gojenje in izpust parazitoida v Sloveniji smo bili odgovorni na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica. Dovoljenje za izpust nam je po zakonu o zdravstvenem varstvu rastlin, ki daje pravno podlago za vnos in uporabo tujerodnih koristnih organizmov v Sloveniji, odobrila Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. V letih 2015 in 2016 smo opravili 15 izpustov. V letu 2015 smo parazitoidno osico naselili na območju Primorske (Vrtojba, Ravnica), na Dolenjskem (Gumberk pri Otočcu), v Posavju (Zgornja Pohanca) in na Štajerskem (Ogljenšak). V letu 2016 smo izvedli dodat­nih sedem izpustov v oskrbovanih nasadih kostanja v osrednji Sloveniji (Janče), na Štajerskem in v severovzhodni Sloveniji (Črni vrh, Runtole, Ogljenšak) ter v jugovzhodni Slovenji (Mali Kal, Gotna vas),« pojasnjuje Mojca Rot. Zavod za gozdove Slovenije je istega leta opravil dva izpusta v gozdnih sestojih, v Pivoli pri Mariboru in pri Globočicah v Posavju. V letih 2014 do 2016 so izpusti parazitoida potekali tudi v soseščini, in sicer na Hrvaškem in Madžarskem ter v deželi Furlaniji - Julijski Krajni v Italiji.

Lani le še 20 šišk na 100 pregledanih poganjkov

V obeh letih po vnosu so po navedbah Rotove preverili uspešnost naselitve parazitoida. »Z molekularnimi in morfološkimi metodami smo na večini lokacij potrdili prisotnost vrste Torymus sinensis. Stopnja parazitiranosti kostanjeve šiškarice je bila izjemno visoka, na večini lokacij je presegala 70 odstotkov, ugotavljali pa smo tudi zmanjševanje števila novonastalih šišk. V letu 2016 smo na mestih vnosa parazitoida ugotovili v poprečju 60 šišk na 100 pregledanih poganjkov, v letu 2017 pa le še 20. Letos na nekaterih mestih ni več šišk kostanjeve šiš­karice, v povprečju pa jih je manj kot 20 na 100 pregledanih poganjkov,« ugotavlja sogovornica.

Zaradi kostanjeve šiškarice je bila v letih pred tem listna površina prizadetih dreves tudi do polovico manjša v primerjavi z zdravimi. S tem se zmanjša fotosintetska aktivnost drevesa, kar je negativno vplivalo na letni prirast poganjkov in lesa kostanja, predvsem pa na pridelek plodov. Poškodbe na mlajših in starejših drevesih so bile povsem enake. Razlika pa je nastala, ko so strokovnjaki ocenjevali dolgoročno škodo. »Medtem ko so mlajši nasadi po upadu populacije kostanjeve šiškarice hitro obnovili listno maso in rodni nastavek, v starejših to poteka bistveno počasneje. Pri močno napadenih drevesih so se deli krošenj popolnoma posušili, nekatera drevesa so dokončno propadla. V starejših nasadih je kostanjeva šiškarica povzročila bistveno večjo škodo, ponekod celo nepopravljivo,« zatrjuje Rotova.

Na vprašanje, ali je v prihodnje v naši državi mogoče pričakovati še kakšno preventivno akcijo (pred kostanjevo šiškarico in drugimi škodljivci), da bi kar najbolje zavarovali kostanjeve nasade, odgovarja: »Če ocenjujemo trenutno zdravstveno stanje kostanjevih nasadov glede prisotnosti kostanjeve šiškarice, izpusti parazitoida niso več potrebni. Šišk v nasadih skoraj več ne opazimo. V tistih redkih, ki jih odkrijemo, pa najdemo tudi parazitoida Torymus sinensis, ki je pokazatelj uspešno vzpostavljenega biološkega ravnovesja. Stoletni kostanji s posušenimi deli krošenj, ki se niso mogle obnoviti, še vedno opominjajo na minulo pustošenje kostanjeve šiškarice. Za ohranitev in oživitev teh dreves je treba izvesti pomladitveno rez, ki bo spodbudila obraščanje z novim lesom in rodnim nastavkom. V mlajših nasadih imamo pogosto težave s kostanjevim rakom (Cryptonectria parasitica). Povzročitelj je glivica, ki se naseli med skorjo in lesom ter povzroča sušenje skorje in dreves. Bolezni nam še ni uspelo ukrotiti, čeprav je pri nas znana že od petdesetih let prejšnjega stoletja.«

Kljub dejstvu, da je slovenska pridelava kostanja v svetovnem ali evropskem merilu zanemarljiva, ostaja kostanj pomembno zastopan v naših gozdovih. V gozdnih sestojih je kot naravni sejanec razširjen na več kot 230.000 hektarih.

Pridelava kostanja ima veliko priložnost

Plodovi kostanja so jeseni najbolj priljubljen sadež, iskan je kostanjev med, zelo cen­jen je tudi kostanjev les. Po besedah Mojce Rot je to zagotovo tržno zanimiva sadna vrsta, ki se jo splača pridelovati. »Slovenska pridelava kostanja je v evropskem merilu zanemarljiva, zato obstaja veliko priložnosti za napredek v tej panogi. Ker pridelava ni delovno zelo intenzivna, je lahko odlična dopolnilna dejavnost na kmetiji. Pridelovalci večkrat obupujejo, ker so nemočni pri obvladovanju bolezni in škodljivcev; vsaj v primeru kostanjeve šiškarice je bilo tako, pravi Rotova. Pogosto pa je neuspevanje kostanja povezano tudi z napačno izbiro rastišča oziroma s slabo oskrbo nasadov. Pogoj za uspešno gojenje in pridelavo kostanja je izbira ustreznega rastišča. Kostanj zahteva kisla tla s pH pod 6,0. Najbolje uspeva na naravno kislih rastiščih, v tleh, bogatih s fosforjem, kalijem in organsko snovjo. Po­trebuje veliko svetlobe in slabo prenaša sušo. V začetku raste zelo počasi, po desetem letu pa je rast hitra. Če nam uspe s potrpljenjem prebroditi mladostno obdobje in vzgojiti zdrava, vitalna drevesa, lahko postane kostanjev nasad, zaradi vsestranske uporabnosti in dolgoživosti, tudi dragocena naložba za prihodnost.