Povedano malce drugače: podlaga je rastlina, ki jo lahko vzgojimo na različne načine – iz semena ali vegetativno iz delov rastlin. Ko načrtujete sadovnjak, je zato izbor ustreznih sadnih vrst, sort in podlag ključnega pomena, saj bo v marsičem vplival na končno zadovoljstvo s pridelkom.

Kakor pravi Ivan Kodrič, strokovnjak za sadjarstvo z dolgoletnimi delovnimi izkuš­njami na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica, ki že vrsto let prideluje več vrst sadja in svoje strokovno znanje rad deli na različnih delavnicah in strokovnih srečanjih, si moramo pri načrtovanju sadovnjaka najprej odgovoriti na vprašanja, ali bo namenjen tržni pridelavi, samooskrbi ali zgolj lepemu videzu okolice hiše, koliko časa mu nameravamo posvetiti, ali želimo pridelovati sadje po klasičnih, do narave prijaznih (integriranih) ali ekoloških metodah, ali smo sadovnjak pripravljeni škropiti in kako velik bo. »Od odgovorov na ta vprašanja je odvisen tudi izbor sadnih vrst, sort in podlag. Sicer pa mora imeti vsako drevo dovolj prostora za normalno uspevanje, kar pomeni, da mora biti razdalja med drevesi tako velika, da nobeno poleti ne senči sosednjega. Različna tla in lege v zaprtih kotlinah, kjer se zbira hladen zrak, seveda zožujejo izbor sadnih vrst in sort,« poudarja Kodrič. Dodaja, da ima vsaka sadna vrsta svoje zahteve glede tal in kislosti, v nekaterih primerih celo glede lege nasada (tak primer so, denimo, marelice).

Enake podlage za vrste, ki so si genetsko blizu

Podlaga sadnega drevesa za cepljenje je praviloma ena od sort iste sadne vrste. Nekatere sadne vrste pa so si genetsko tako blizu, da lahko zanje uporabimo enake podlage. Takšen primer so breskve, marelice in slive. Tisti, ki se cepljenja žlahtnih sort na podlage lotevajo kar sami, vam bodo povedali, da morajo biti pozorni tudi na podatek o njihovi skladnosti oziroma kompatibilnosti. Ne zadostuje, da se cepič na podlago (ta je vedno vsaj leto starejša od cepiča) prime, temveč mora tudi dobro rasti, to pa ni vedno pravilo. V takšnih primerih se je kot vmesni člen med podlago in cepičem izbrane žlahtne sorte uveljavila še tretja sorta, posredovalka, skladna z obema deloma. Sadike s posredovalko so v primerjavi z drugimi zaradi dveletne vzgoje precej dražje.

Seveda pa moramo pri izbiri ustrezne sadilne podlage vedeti tudi, ali želimo v sadovnjaku drevesa s šibkejšo rastjo, nekoliko bujnejša ali velika in bujna. Praviloma velja, da so šibke podlage primerne bolj za rodovitna, globoka tla, kjer imamo možnost namakanja, in če je potrebno, tudi ureditve opore. Primerne so za kombinacijo s sortami, za katere je značilna bujnejša rast. »Šibke podlage pridelovalci največkrat uporabljajo v gostih, intenzivnih nasadih, saj jim med drugim omogočajo uporabo najmodernejših načinov pridelave,« poudarja Ivan Kodrič.

Šibke podlage imajo krajšo življenjsko dobo, a prej vstopijo v rodnost, lahko že drugo, tretje leto, vendar ta tudi hitreje upade kot pri bujnejših. Tudi srednje bujne podlage so primerne za rodovitna tla, ki jih namakamo, medtem ko se bujne priporočajo za manj rodovitna, pusta, a odcedna tla, kjer nimamo možnosti namakanja.

!!galerija!!

Nujen razmislek o gojitveni obliki

Pri načrtovanju sadovnjaka in njegove prihodnje funkcije velja temeljit premislek nameniti tudi najprimernejši in najustreznejši gojitveni obliki. Ivan Kodrič med gojitvenimi oblikami različnih sadnih vrst razlikuje med piramidno oziroma izboljšano piramidno obliko, pravilno oziroma nepravilno palmeto, vilasto palmeto, kotlasto gojitveno obliko, vretenastim grmom, obliko solaks ali sončna os, vretenom, vitkim vretenom, izboljšanim navpičnim kordonom oziroma zelo vitkim vretenom ter dvema navpičnima kordonoma na enem deblu (bibaum).

PREBERITE ŠE: VIDEO: Rez sadnega drevja

Piramidna oblika

Katere so glavne lastnosti omenjenih gojitvenih oblik? Piramidna oziroma izboljšana piramidna gojitvena oblika je značilna predvsem za češnje, kjer je v intenzivnih nasadih višina debla drevesa 0,5 metra s štirimi ogrodnimi vejami na tej višini, nato pa je vsakih 90 centimetrov po deblu navzgor oblikovana naslednja etaža ogrodnih vej. Širina okrogle krošnje v tem primeru znaša med štirimi in šestimi metri. »Takšna gojitvena oblika je podobna naravni krošnji češnje, vendar pustimo nizko deblo (0,5 metra) in z raznimi ukrepi dosežemo bolj odprt kot izraščanja vej (od 60 do 75 stopinj) ter primerno obraščanje vej na presledkih vsaj 60 do 80 centimetrov. Razdalja sajenja je 5–7 × 4–6 metrov oziroma najmanj 5 × 4 metre,« pojasnjuje strokovnjak za sadjarstvo.

Gojenje v obliki palmete

O pravilni oziroma nepravilni palmeti ter vilasti palmeti pravi, da dobimo pri dobro oblikovani palmeti najožja drevesa v smeri vrste (če so posajena v vrsto), razen jablan na podlagi M9, ki jih gojimo v obliki vitkega in zelo vitkega vretena, te so lahko še ožje. Višina debla je tudi v tem primeru 0,5 metra, širina krošnje pa 1–2 metra. Razdalja med etažami vej mora biti med 0,7 in 0,9 metra.

Kotlasta oblika drevesa

Tudi pri kotlasti gojitveni obliki je višina debla okrog 0,5 metra, a imamo v tem primeru po Kodričevih besedah opravka s tremi ali štirimi ogrodnimi vejami, skupna širina krošnje pa znaša od 3 do 6 ali celo 10 metrov, kar je odvisno od sadne vrste, podlage in bujnosti rasti, na katero vpliva kakovost zemljišča. Ta gojitvena oblika je primerna za večino sadnih vrst, najbolj pa je razširjena pri breskvah, marelicah in oljkah. Razdalja sajenja je 7–5 × 3–7 metrov. Pri breskvah in marelicah mora biti minimalna razdalja med drevesi 5 × 3 metre, njihova končna višina je 2,5 metra, pri češnjah in oljkah pa je razdalja 5–6 × 5 metrov z višino 3,5 metra. Pri kotlasti obliki lahko vzgojimo najnižja drevesa v primerjavi z drugimi gojitvenimi oblikami.

Vreteno, vitko vreteno, sončna os

Pri gojitveni obliki vretenastega grma boste opazili višino debla 0,5 metra s štirimi ogrodnimi vejami na tej višini in s kratkimi nosilci rodnega lesa, ki so navzgor po provodniku (nadaljevanju debla) razporejeni spiralasto. Širina krošnje znaša dva metra, tovrstna oblika pa se uporablja predvsem za breskve. Gojitvena oblika sončna os je pri nas mogoče manj znana, razvili pa so jo v Franciji in z njo dosegli dobre rezultate. Višina debla je v tem primeru 1,2 metra, vse veje pa so upognjene navzdol. Širina krošnje je 1,5–2,5 metra pri češnjah in 0,9–1,3 metra pri jablanah na podlagi M9.

PREBERITE ŠE: Zakaj sadno drevo ne rodi

Gojitvena oblika vretena je po navedbah Ivana Kodriča najbolj razširjena na Bavarskem, kjer sadijo nasade češenj na šibki podlagi gisela 5 in upogibajo vse veje v vodoravni položaj. »Razdalja sajenja je 4–5 × 2–3 metre. Višina debla je 0,7 metra s štirimi do šestimi vodoravnimi ogrodnimi vejami na tej višini in drugimi vodoravnimi ogrodnimi vejami, razporejenimi po provodniku navzgor. Širina krošnje je 2–2,5 metra pri češnjah na podlagi gisela 5,« pojasni sogovornik. Gojitvena oblika vitkega vretena se po njegovih besedah uporablja predvsem za gojenje jablan na podlagi M9 in hrušk na kutinovih podlagah. Vse veje se upogibajo vodoravno ali rahlo navzdol, višina debla je 0,7–0,8 metra in širina dreves 0,7–1,3 metra. Premer tlorisa znaša 1–1,5 metra, razdalje sajenja 3–3,5 × 0,8–1,5 metra, višina pa 2,5–3 metre. Pri zelo vitkem vretenu oziroma izboljšanem navpičnem kordonu je premer tlorisa 0,3–0,6 metra, višina debla 0,4–0,5 metra, razdalje sajenja 2,8–3,3 × 0,3–0,8 metra, višina drevesa pa znaša 2–2,5 metra. Tudi to gojitveno obliko najpogosteje uporabljajo pri jablanah. Zanje pridelovalci v nekaterih primerih izberejo tudi gojitveno obliko dveh navpičnih kordonov na enem deblu (bibaum). Višina debla je v tem primeru 0,4–0,5 metra, razdalja sajenja 3,5 × 1,2 metra, višina pa 2–2,5 metra.

Oblike za ljubiteljske sadjarje

Ljubiteljski sadjarji, ki bi si želeli olajšati delo in imeti nižja drevesa, bi se lahko odločili za kotlasto gojitveno obliko za breskve, marelice, slive, oljke in celo češnje na sejancu, vitko ali zelo vitko vreteno za jablane in hruške ter češnje na giseli 5 in palmeto za kaki, ker se kotlasta oblika zaradi krhkega lesa lahko polomi, priporoča Ivan Kodrič.