Kako neki, da je »en naš navaden« peteršilj, kot se je izrazil vodja Botaničnega vrta v Ljubljani, postal svetovna znamenitost? V 30. letih 19. stoletja, ko ga je odkril vrtnar ljubljanskega botaničnega vrta Andrej Fleischmann, so si botanični navdušenci želeli pridobiti za svoje zbirke redkosti, ki so rasle na zelo omejenem območju – takšen je bil rebrinec ali pastinak, ki je uspeval samo na ljubljanskem Grajskem hribu. Takšnim rastlinam pravimo endemiti in Fleischmannov rebrinec je ena od 22 vrst rastlin, ki v naravi rastejo le znotraj meja naše države. Pravzaprav je zelo kmalu po odkritju zaradi nabiranja za evropske herbarijske zbirke z Ljubljanskega gradu izginil, ohranil se je le v ljubljanskem botaničnem vrtu, kamor ga je nasadil Fleischmann. Po poročilih Jožeta Bavcona, vodje Botaničnega vrta v Ljubljani, pa tu dandanes potrebuje kar nekaj vrtnarske nege, da se ohranja, medtem ko je v botaničnem vrtu v švedski Uppsali, kjer so ga, podobno kot v mnogih drugih podobnih ustanovah vzgojili po izmenjavi semen, celo nekoliko invaziven.

Pred leti so botaniki Fleischmannov rebrinec zasadili tudi v atriju ljubljanskega gradu, blizu glavnega vhoda, in mu posvetili naravoslovno pot Po poti Fleischmannovega rebrinca. Leta 2012 je Pošta Slovenije tej endemitski kobulnici v čast izdala znamko – na njej je jasno videti, da v nasprotju z številnimi belo cvetočimi sorodnicami cveti rumeno.

Fleischmannov rebrinec je po vsej verjetnosti nastal z mutacijo dedne zasnove navadnega rebrinca. Skoraj po vseh lastnostih je na las podoben navadnemu rebrincu, le njuni listi se bistveno razlikujejo, saj je »peteršiljčkavost« pri Fleischmannovem rebrincu veliko bolj nadrobno narezana kot pri navadnem. Botanično temu pravimo, da ima prvi dvakrat pernato deljene liste, medtem ko ima drugi enkrat deljene. Vsekakor imajo listi pri Fleischmannovem rebrincu bistveno bolj filigransko obliko. In seveda je prav tako kot navaden pastinak, ki je pred stoletji v nekaterih delih Evrope predstavljal celo pomembnejšo hrano kot krompir, užiten.

Še sveža knjiga Fleischmannov rebrinec prinaša botanični pogled v zgodovino, značilnosti vrste in primerjavo s sorodnicami, kulinarično rabo rebrinca in njegovo "posvetno slavo": vlogo turistične znamenitosti. Vzporedno je napisana v slovenščini in angleščini, izdajal pa jo je Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Oddelek za biologijo.

Če vas zanima recept za pripravo pastinakovega sladoleda, ga preberite tukaj.