Zakaj ta podobnost? Zato, ker je špargelj trajnica in lahko začnemo pobirati pridelek šele dve ali tri leta po zasnovi nasada. Dve traja, če na stalno mesto posadimo enoletne sadike, tri leta pa, če rastline na prosto posejemo spomladi ali pred koncem poletja na vrt posadimo nekaj mesecev stare sadike s koreninsko grudo, ki smo jih vzgojili v lončkih. Če nasad zgledno oskrbujemo, bomo z istih rastlin pobirali pridelek desetletje ali dve.

Najprej se za hip dotaknimo dveh uveljav­ljenih prepričanj: prvo zadeva domače ime te kulturne rastline iz rodu asparagusov. Slovenski pravopis za špargelj pravi, da je to pogovorni izraz za knjižno besedo beluš. Miša Pušenjak je pred leti opozorila, da bi s slednjo upravičeno imenovali le beljene poganjke te rastline, katerih gojenje je bilo nekdaj bolj razširjeno. Drugo, zmotno prepričanje pa je, da sta zeleni in beli špargelj različni rastlini. Isto rastlino lahko gojimo na dva različna načina: če pred rastjo mladih poganjkov naredimo visoke grebene, povzročimo, da rastejo v temi in ostanejo beli, medtem ko zeleni rastejo na svetlobi. Vsebujejo pa zeleni ali vijoličasto obarvani šparglji več za zdravje blagodejnih sestavin. Med sortami obstajajo takšne, ki so bolj ali manj primerne za beljenje.

Vrtne šparglje lahko pridelujemo povsod po Sloveniji, nameniti pa jim moramo sončno in zračno, vendar ne vetrovno lego. Najpomembnejše je, da je prst globoko obdelana, dobro odcedna, dobro preskrbljena z organsko snovjo in da lahko predvsem v prvem letu nasad namakamo. Raven talne vode mora biti vse leto pod metrom globine. Špargelj naredi zelo globoke korenine.

Pretežka tla izboljšamo z dodatkom šote ali drobnega peska. Ker bodo šparglji na istem mestu rasli vsaj desetletje, je priporočljivo dobro razmisliti, kam jih bomo posadili. Njihovi nadzemni deli z drobnimi igličastimi listki, ki bodo zrasli vsako leto znova, bodo zaradi višine do dva metra potrebovali oporo, zato jih je morda najprimerneje saditi na sončno obrobje vrta. Če jih bomo gojili v vzporednih vrstah, bomo morali med njimi pustiti za zelene več kot meter in pol, za bele pa najmanj dva metra prostora (material za greben, ki ga bomo naredili za bele, bomo namreč jemali iz medvrstnega prostora). Zem­ljo je priporočljivo dve leti pred zasaditvijo nasada izdatno gnojiti s hlevskim gnojem ali tu pridelovati rastline za zeleni podor. Pred sajenjem moramo zemljišče očistiti trajnih plevelov, npr. slaka.

Tri načini vzgoje

Kot rečeno, lahko nasad špargljev zasnujemo na tri načine: s setvijo na prosto (marca in aprila), s saditvijo nekaj mesecev starih sadik s koreninsko grudo (najpozneje avgusta), ki so zrasle v lončkih, ali z enoletnimi sadikami. Te prodajajo v vrtnih centrih kot šope dolgih golih korenin, izraščajočih iz korenike ali rizoma šparglja. Presajanje dvoletnih sadik ni v navadi, saj pomeni za rastline prehud šok.

Enoletne sadike sadimo v jarke marca in aprila, najpozneje takrat, ko komaj nakazujejo poganjke, ki izraščajo iz rizoma. Posaditi jih moramo čim prej po nakupu, ker se zelo hitro izsušijo. Zemlja naj bi imela ob sajenju 12 stopinj Celzija. Prednosti enoletnih sadik so hitra začetna rast, lažja oskrba, poleg tega bomo lahko poganjke začeli pobirati leto prej. Mlajše sadike s koreninsko grudo sadimo prav tako v jarke na enake razdalje, s prstjo jarek zasujemo tako, da izenačimo višino z višino koreninske grude.

Poganjki, ki nam gredo v slast, izraščajo iz rizoma, t. j. vodoravnega podzemnega dela, iz katerega navzdol rastejo dolge mesnate korenine. Rizom zraste v dolžino od dva do pet centimetrov na leto. Jeseni pri šparglju nadzemni poganjki odmrejo, rizom in korenine pa prezimijo v tleh, saj prenesejo tudi močan mraz.

Poganjke bomo napomlad začeli rezati, še preden bo rastlina razvila zeleni del. Tretje leto jih bomo lahko pobirali le dva tedna, četrto okrog mesec dni in od petega leta naprej približno dva meseca. Pri rastlinah v polni rodnosti jih bomo nehali rezati pred koncem junija, da se bodo razrasle. Pognale bodo do dva metra visoke poganjke z meglico drobnih listkov. Ti bodo rastline okrepili za pridelek prihodnje leto.

Jarki

Tako globina jarkov kot medvrstne razdalje so za bele šparglje večje kot za zelene. Za sajenje enoletnih sadik izkopljemo okrog 25 cm globoke in spodaj 30, zgoraj pa 40 cm široke jarke. Prelopatano dno pognojimo z dobro preperelim hlevskih gnojem ali kompostom (do 4 l/m²) in v jarek dodamo nekaj zemlje. Pri enem od uveljavljenih načinov oblikujemo v jarku manjše kopice (segajo največ do polovice višine jarka), na vrh katere položimo rizom, tako da leži v smeri vrste, naokrog pa razprostremo korenine. Drugi način je polaganje sadik v jarek brez kopic, pri čemer ležijo korenine vseh sadik obrnjene enako vzdolž jarka (tako kot bi reka dolgolaski poravnala vse lase v isto smer). Razdalja med sadikami je 25 cm (zeleni) in 35 do 40 cm (beli). Bistveno je, da so vsi rizomi na sredini jarka in da so obrnjeni vzdolžno, ne prečno. To je priporočljivo zato, da poganjki, ki bodo pokukali iz zemlje, ne bi segali preveč v medvrstni prostor nasada, saj bi otežili obdelovanje. Po sajenju sadike takoj prekrijemo z največ 10 centimetri prsti. Sadilni jarek dokončno zasujemo šele v poz­ni jeseni, po končani rasti in pred prezim­ljanjem špargljev.

Prvo leto moramo skrbeti za redno namakanje, pozneje pa zalivamo samo v sušnih poletjih. Posajeni šparglji imajo radi zastiranje; z njim pospešujemo rast. Kot zastirko lahko uporabimo suho travo in listje, le preveč kisla ne sme biti (kostanjevo listje, šota ali iglice niso primerni). Vsa leta moramo skrbeti, da so tla v nasadu rahla, ponavadi dognojujemo jeseni, s preperelim kompostom (do 5 l/m²), ki ga plitvo zadelamo v tla.

Če zelenje šparglja rumeni, ga sproti režemo in odnesemo iz nasada, saj je najbrž obolelo ali ga je napadla špargljeva muha. Porumenele nadzemne dele porežemo najpozneje jeseni, če se rumenenje ne pojavi, pa jih lahko odstranimo šele spomladi pred poganjanjem.

Gomile

Vse povedano velja tako za gojenje zelenih kot belih špargljev. V letih, ko že pričakujemo pridelek, pri belih naredimo konec zime gomilo iz rahle, odcedne prsti in jo na vrhu zgladimo z lopato. Tako bomo prej videli razpoko v zemlji, ki nam bo povedala, da sili poganjek na plano, in ga bomo lahko v zemlji s posebnim nožem odrezali.

Pri špargljih obstajajo moške, ženske rastline in takšne s cvetovi obeh spolov. Moške imajo v pridelavi to prednost, da prej odženejo in imajo več poganjkov, medtem ko ženske potrebujejo več energije za tvorbo plodov in semen, pri njih pa so poganjki težji. Žlahtnitelji si zato prizadevajo za nove sorte s čim večjim deležem moških rastlin.

-----

Mnogi spomladi v naravi, predvsem na Primorskem, nabirajo divje šparglje, tj. mlade poganjke ostro­listnega šparglja. Pravilnik o varstvu gozdov določa, da lahko posameznik za lastne potrebe na dan nabere le kilogram zelnatih rastlin, med katere spadajo tudi šparglji. V nasprotnem primeru mu lahko gozdarska inšpekcija izreče kazen od 400 do 800 evrov. V hrvaški Istri je za nabiranje treba kupiti dovolilnico, stroge omejitve imajo tudi v Italiji.