Njeno meso je nežnejše in sočnejše od bučkinega, malo slajše, nekateri ga opisujejo kot nekaj vmes med kumaro in krompirjem. V njenih plodovih je mogoče uživati tudi čez zimo, saj tisti, ki niso prezreli, v hladnem prostoru odlično prezimijo. Čajote so užitne surove, kuhane, ocvrte, dušene ali pečene. Pri nas se večinoma iz njih pripravljajo kuhane jedi, nekatere že sam okus zelenjavne mineštrice z njihovim nežnim mesom spodbudi, da poskušajo plod, iz katerega proti pomladi požene kalček, obdržati čez zimo in tako vzgojiti lastno sadiko te bučevke. Sicer pa je mogoče na takšen način vzgojene sadike pozno pomladi dobiti v bolje založenih vrtnarijah.

Da, četudi spada čajota (Sechium edule) med bučevke, enako kakor lubenice, kumare, bučke in buče, v svoji notranjosti ne skriva semen, temveč koščico. In prav če je čajota povsem zrela, bo proti koncu zime iz plodu, ki ga, v časopisni papir zavitega, shranimo v kleti, pokukal kalček. Takrat plod s kalčkom navzgor, tako da ga zemlja ne pokrije povsem, posadimo v lonček, da se v njem ukorenini, in sadiko do ledenih mož vzgajamo v zaščitenem prostoru. Kot vse druge bučevke je namreč velika ljubiteljica toplote, celo vročine. Njeni poganjki se najbolje razraščajo ob opori in lahko dosežejo tudi dolžino 10 ali 20 metrov. Zato ni nič narobe, če čajoto posadimo med trte in kivi ob brajdi in pustimo poganjkom prosto pot.

Listi čajote so podobni kot pri kumarah, le veliko večji so. Glede na njihovo površino in dolžino poganjkov naj vas ne preseneti, kolikšna porabnica vode je. Poleti ji zato namenimo eno veliko zalivalko vode dnevno, pri čemer se seveda izogibamo listov. Sicer pa je v kulinarične namene uporabna vsa rastlina, od odebeljenih delov korenin, listov, mladih poganjkov in plodov.

Če ni prehitre zmrzali, lahko plodove, velike do 20 cm, pobiramo do pozne jeseni. Zunanja kožica je sprva nežnejša, proti zimi pa otrdi, tako, da lupimo tudi tiste sorte, ki sicer nimajo bodic. Te ostanejo trde in jih tudi kuha ne zmehča, zato jih moramo odstraniti.