Večina vrtičkarjev je resda navajena vzgajati čebulo iz čebulčka, ki ga semenarska hiša vzgoji iz semena iz prejšnje ali prejšnjih sezon, ko čebulčka želene sorte ni dobiti, pa lahko enako uspešno v istem letu vzgoje tudi čebulo iz sadik ali neposredno iz semena. O dobrih izkušnjah, ki jih imajo s tem, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za vrtnine v podjetju Semenarna Ljubljana Barbaro Lončar Vrhovec.

»Če seme čebule poseješ na gredico na gosto in skrbiš, da ni zapleveljena, pobereš julija ali avgusta čebulček, in tega naslednje leto posadiš za letino čebule. Če seme z neposredno setvijo na gredo konec marca ali aprila poseješ redkeje ali sadike pozneje preredčiš, pa lahko čebulo pridelaš v istem letu, le da je nekoliko manj debela kot tista iz čebulčka. Še bolje kot redčenje pa se obnese vzgoja sadik iz semena. Nekateri že konec februarja ali v začetku marca v setvene platoje ali lončke na toplo posejejo seme za sadike, da te lahko konec marca že posadijo na razdaljo 15-20 cm v vrsti in med vrstami, da naredi debelo čebulo. Pri tem je pomembno, da vrhnji sloj zemlje redno rahljajo, priporoča Barbara Lončar Vrhovec. Opozori nas še na drugi dve avtohtoni slovenski sorti čebule, ki sta v njihovi ponudbi, in sicer belokranjko in tero.

Pred leti so v semenarni napravili test, s katerim so ugotovili, da sorti belokranjka in ptujska rdeča vsebujeta več suhe snovi v primerjavi s tujimi hibridnimi sortami, kar pomeni več koristnih snovi.

Iz izčrpnih navodil za gojenje čebule, ki jih je v svoji knjigi Zelenjavni vrt nanizala Miša Pušenjak, naj opozorimo na priporočilo, da je rast čebule, ki jo gojimo pri nas, zelo odvisna od dolžine dneva in razlik med temperaturo tal in zraka. Naše sorte (drugače je pri tistih z drugih koncev sveta) pri dolgem dnevu razvijajo liste, v krajšem pa korenine. Prav zato mora biti setev dovolj zgodnja – najpozneje do konca marca –, da rastlina dobro razvije korenine, s katerimi bo iz zemlje posrkala čim več hrane. V nasprotnem primeru bo pridelek manjši. Zelo pomembno je tudi, da preveč dušika v tleh (preveč hlevskega gnoja, organske snovi ali mineralnega gnojila) povzroči veliko listne mase in manjšo, bolj vodeno čebulo, nagnjeno h gnitju.