Vgradnjo senzorjev predvideva v letu 2013 uveljavljen Pravilnik o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav (Ur. l. RS št.100/2013), ki skupaj s pripadajočo tehnično smernico določa zahteve za prostor s kurilno napravo, zahteve za njeno namestitev, dovod zraka in odvod dimnih plinov. To naj bi pripomoglo k preprečevanju zastrupitev in večji požarni varnosti. Nadzor in sankcije sicer niso predvideni, bodo pa na namestitev opozarjali dimnikarji ob rednih pregledih malih kurilnih naprav.

Energijska sanacija stavb 
je dodatno tveganje

»Namestitev senzorjev za zaznavanje ogljikovega monoksida, imenovanih tudi detektorji ali javljalniki, je obvezna v prostorih, kjer so nameščene kurilne naprave (naprave za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode), ki za zgorevanje energenta (zemeljski plin – ZP, utekočinjeni naftni plin – UNP, ekstra lahko kurilno olje – ELKO, trdna goriva – lesni peleti, drva, premog) zajemajo zrak iz prostora, v katerem so nameščene. Izvzete so naprave, ki imajo urejen neposreden dovod zraka v kurišče iz okolice (kondenzacijski plinski grelniki razreda C, kaminske peči, zaprti kamini itd.),« pojasni energetski svetovalec Matjaž Malovrh.

Ogljikov monoksid je zelo strupen in gorljiv plin, brez barve, vonja in okusa, zato ga ne moremo zaznati. Po besedah sogovornika lahko v stanovanjih uhaja zlasti iz kurilnih naprav, ki zajemajo zrak, potreben za zgorevanje, iz prostora, kjer so vgrajene. CO nastaja pri nepopolnem zgorevanju kuriva, vsebujejo pa ga tudi izpušni plini motorjev z notranjim zgorevanjem, zato je prav tako nevaren v garažah. Največjo nevarnost pomenijo sodobne energijsko učinkovite stavbe, kjer je izmenjava zraka praviloma zmanjšana in nadzorovana. Za kurilne naprave, ki nimajo lastnega dovoda zraka, v bivalnem prostoru, v katerem stojijo, zaradi tega ni na voljo dovolj zgorevalnega zraka ali pa tlačne razmere niso ustrezne. Malovrh opozarja, da je zato predvsem pri energijski sanaciji stavb treba razmišljati o prezračevanju prostorov in zagotavljanju dovolj velike količine zraka za zgorevanje. »Problem rešujemo s centralnimi ali lokalnimi prezračevalnimi sistemi in z dovodom zraka iz okolice direktno do kurišča kurilne naprave. To v obstoječih stavbah lahko pomeni tudi določene tehnične težave, zato so senzorji CO bolj kot ne izhod v sili.«

Več deset zastrupitev na leto

Po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije se zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom vsako leto zdravi približno 50 ljudi, okrog 20 jih umre, je pa to eden najpogostejših vzrokov smrti zaradi zastrupitve. Znaki so zelo neznačilni: pri blažjih zastrupitvah nastopijo glavobol, utrujenost, slabost, omotičnost in bruhanje, pri hujših, ki so posledica vdihavanja višjih koncentracij ogljikovega monoksida ali vdihavanja ogljikovega monoksida dalj časa, pa so ti simptomi bolj izraziti, zastrupljenci postanejo tudi zmedeni, imajo motnje vida, srce jim hitreje bije, v najhujših primerih lahko nastopi izguba zavesti ali celo smrt.

Po Malovrhovih izkušnjah se največ zastrupitev zgodi v kopalnicah, kjer so nameščeni atmosferski plinski grelniki tipa B, ki za delovanje uporabljajo zrak iz prostora. Sledijo jim nesreče z enosobnimi kurilnimi napravami, kot so kaminske peči, naprave brez odvoda zgorevalnih produktov (katalitične plinske peči, ki so sicer pri nas prepovedane, peči na petrolej oziroma tehnični alkohol, odprti kamini, slabo vzdrževane lončene peči), nesreče v garažah itd. »Z razmahom energijske sanacije stavb, predvsem zamenjave stavbnega pohištva, se je nevarnost zastrupitev s CO še povečala. Pričakujem pa, da se bo to tveganje povečalo tudi z uvedbo nove dimnikarske zakonodaje, po kateri je evidenca enosobnih kurilnih naprav odvisna od prijave lastnika take naprave dimnikarskemu podjetju, ki naj bi pri rednem letnem pregledu nadzorovalo tudi pravilnost delovanja kurilne naprave z vidika odvajanja dimnih plinov in pravilnost zgorevanja,« nadaljuje sogovornik.

Zgolj občasno prezračevanje ni dovolj

Zanimalo nas je, kakšni so preventivni ukrepi za preprečevanje prevelike koncentracije ogljikovega monoksida v prostoru – ali zadošča že prezračevanje z odpiranjem oken in kaj storiti tam, kjer teh ni. Strokovnjak za področje ogrevanja je jasen: občasno zračenje prostorov ni trajna rešitev, ki bi odpravila nevarnost za pojav CO, medtem ko jo uporaba ventilatorjev za odvod zraka, kuhinjske nape in podobnih prezračevalnih naprav celo povečuje, saj ti v prostoru povzročajo podtlak in zmanjšujejo količino zraka, potrebnega za zgorevanje. Edina rešitev je po njegovih besedah ta, da zagotovimo dovod svežega zraka iz okolice do kurišča ali vsaj v njegovo bližino.

Izbira senzorja

Ponudba senzorjev ogljikovega monoksida je predvsem v zadnjih mesecih kar pestra – zanje boste odšteli od 25 do več kot 100 evrov. A previdnost pri izbiri ni odveč, saj je – kakor opozarjajo pri Zvezi potrošnikov Slovenije – na trgu kar nekaj izdelkov, ki ne opravljajo svoje naloge. Po njihovih podatkih je bilo od leta 2007 do danes prek sistema Rapex za odpoklic izdelkov z evropskega trga odpoklicanih 40 senzorjev CO, nekaj tudi pri nas. Potrošniške organizacije tako svetujejo, da pred nakupom preverite, ali ima izdelek priloženo vso potrebno dokumentacijo, ki dokazuje, da je izdelan v skladu z veljavnimi standardi, vključno z navodili za pravilno namestitev in varno uporabo. Malovrh ob tem svetuje še: »Kupovanje take naprave od splošnih trgovcev je precej tvegano, še posebno ker je za njeno delovanje in vzdrževanje na koncu odgovoren lastnik. Priporočam nakup pri ponudnikih, ki imajo zagotovljen servis in poskrbijo tudi za vgradnjo.«

Senzorji se med seboj razlikujejo po ceni in funkcionalnosti. Kakor pojasni Damijan Urankar iz podjetja Zdejbo, ki se ukvarja predvsem z montažo alarmnih in videonadzornih sistemov, zadnje čase pa tudi senzorjev ogljikovega monoksida, imajo cenejši modeli manj funkcij – »gre zgolj za alarm, ki z zvočnim in svetlobnim signalom opozori na previsoko koncentracijo CO v prostoru. Naprednejši modeli imajo daljšo življenjsko dobo in več funkcij: omogočajo denimo spremljanje ravni CO, povezljivost s pametnim telefonom ali alarmnim sistemom, medsebojno povezovanje več senzorjev, obstajajo pa tudi kombinirani senzorji dima in ogljikovega monoksida.«

Namestitev je odvisna od modela – večino samostojnih detektorjev lahko namestijo uporabniki sami, upoštevati morajo le navodila in priporočila proizvajalca. Pomembna je oddaljenost od kurilne naprave zaradi morebitnega manjšega uhajanja dima pri nalaganju kuriva, pa oddaljenost od kotov prostora itd. »Kakovostno in varno namestitev zagotavlja specializiran monter, ki izda tudi dokument, da je javljalnik vgrajen pravilno in da pravilno deluje,« razloži Malovrh, ki svetuje, da se izognemo mestom, kjer je ovirano kroženje zraka (za zavesami ali pohištvom), nad umivalniki, poleg oken in vrat, ventilatorjev in drugih prezračevalnih naprav, senzorjev ne nameščamo v prostorih, kjer lahko temperatura pade pod –10 °C ali naraste nad 40 °C, v vlažnih, prašnih in umazanih prostorih, kjer lahko umazanija zapre odprtino senzorja, prav tako ne sodijo v neposredno bližino kuhalnih površin.

Sogovornika sta si enotna, da je senzorje priporočljivo imeti tudi v drugih bivalnih prostorih, ne le ob kurilni napravi, odvisni od zraka v prostoru. »Kje in koliko jih potrebujemo, naj določi strokovnjak. Namestitev med drugim obravnava standard SIST EN 50292-2014. Priporočljivo pa je senzorje vgraditi tudi v prostore, ki mejijo na prostor s kurilno napravo, saj le tako preprečimo širjenje CO,« meni Malovrh, medtem ko Urankar svetuje, da poleg obveznega senzorja v prostoru s kurilno napravo v vsako nadstropje namestimo enega dodatnega – najbolje v spalnico.

Pa je smiselna vgradnja tudi v bivalne prostore s kurilno napravo, ki imajo svoj dovod zraka? Uvodoma omenjeni pravilnik te naprave sicer izvzema iz obveznosti za vgrad­njo senzorja, a sogovornika se strinjata, da ta ni nikoli odveč – pri vsaki kurilni napravi namreč lahko nastane okvara in se zato poveča koncentracija ogljikovega monoksida.

Povprečna življenjska doba senzorjev je po Urankarjevih izkušnjah okoli pet let, na trgu pa so tudi že modeli, za katere proizvajalci jamčijo vsaj deset let delovanja. Vsak senzor pa sčasoma izgubi občutljivost, zato je potrebno redno vzdrževanje – »to se razlikuje od modela do modela, nekateri imajo denimo že vgrajeno t. i. testno funkcijo, s katero lahko uporabnik sam preveri ustrezno delovanje senzorja. To je priporočljivo narediti enkrat na teden, enkrat na mesec pa je priporočljivo odstraniti tudi prah. Kako bosta potekala nadzor in servisiranje detektorjev, za zdaj še ni opredeljeno,« sklene sogovornik.

Energetski svetovalec za konec poudari, da je vgradnja senzorja le dodaten ukrep zagotavljanje varne uporabe kurilnih naprav, odvisnih od zraka v prostoru. Predvsem je treba zagotoviti reden servis naprave in reden pregled dimovodnih sistemov. »Sama vgradnja senzorja namreč ne rešuje problema nastajanja ogljikovega monoksida, ampak je zadnje opozorilo, da je s kurilno napravo in njeno vgradnjo nekaj zelo narobe.«