Vgradnjo senzorjev predvideva v letu 2013 uveljavljen pravilnik o zahtevah za vgradnjo kurilnih naprav. Ta skupaj s pripadajočo tehnično smernico določa zahteve za prostor s kurilno napravo, zahteve za njeno namestitev, dovod zraka in odvod dimnih plinov.

"To področje je bilo na novo urejeno predvsem zato, da se preprečijo zastrupitve zaradi kurilnih naprav," so poudarili na ministrstvu za okolje in prostor in dodali, da je namestitev senzorjev v dobro in odgovornost vsakega posameznika.

Vgradnjo senzorja je dolžan zagotoviti lastnik kurilne naprave, lahko pa ga vgradi tudi uporabnik kurilne naprave. Če gre za večstanovanjsko stavbo in je kurilna naprava nameščena v skupnih prostorih oz. gre za skupno kurilno napravo, je dolžan senzor namestiti upravnik stavbe.

Zaradi zagotavljanja predvsem zaščite zdravja ljudi in energetske učinkovitosti pravilnik določa, da se lahko na novo v bivalne prostore vgradijo kurilne naprave le neodvisno od zraka v prostoru. To pomeni, da je zgorevalni zrak za kurilno napravo doveden iz okolice neposredno v kurilno napravo skozi kanal oz. zračnik, kurilna naprava in odvod dimnih plinov pa sta tako izvedena, da ni nevarnosti, da bi dimni plini izhajali v prostor, zato prezračevanje prostora s kurilno napravo ni potrebno.

Glede na stanje tehnike na področju kurilnih naprav na trdna goriva pa pravilnik določa izjemo oz. dovoljuje, da se lahko v bivalni prostor izjemoma vgradi tudi kurilna naprava na trdno gorivo, odvisna od zraka v prostoru, a le pod pogojem, da je poleg zahtev neoporečne in varne vgradnje v prostor s kurilno napravo nameščen tudi senzor.

Vgradnja senzorja tako predstavlja le dodaten ukrep zagotavljanja varne uporabe kurilnih naprav odvisnih od zraka v prostoru. V prvi vrsti je treba zagotoviti zanesljiv dovod zraka v prostor s kurilno napravo, odvisno od zraka, in odvod dimnih plinov iz kurilne naprave v okolico.

Namen senzorja ogljikovega monoksida je, da z zvočnim (lahko tudi svetlobnim) signalom opozori, da je v prostoru s kurilno napravo prisoten ogljikov monoksid. V tem primeru je treba prenehati uporabljati kurilno napravo, kar v primeru naprav na tekoče ali plinasto gorivo pomeni, da se jo izklopi, prostore pa takoj prezračiti in jih za čas prezračevanja tudi zapustiti.

Vgradnja senzorjev ogljikovega monoksida v druge prostore kot npr. kuhinje in spalnice, kjer ni kurilne naprave, nebivalne prostore s kurilnimi napravami ali garaže, je zaželena, vendar gre za odločitev lastnika oz. uporabnika stavbe.

Kam vgraditi senzor

Senzor je treba v prostoru vgraditi v bližino izvora dimnih plinov in s tem tudi ogljikovega monoksida, ne sme pa se ga vgraditi v neposredni bližini kurilne naprave, npr. nad vratca kurišča na trdno gorivo, da se prepreči aktiviranje senzorja v obdobju dodajanja goriva v kurišče.

Proizvajalci senzorjev večinoma svetujejo vgradnjo senzorja od enega do treh metrov levo ali desno od kurilne naprave na strop prostora, a najmanj 30 centimetrov od stene, lahko tudi na steno, vendar približno 15 centimetrov pod stropom. Senzorja se po pojasnilih ministrstva ne vgradi v kote in vogale prostora, kjer je manjša verjetnost gibanja zraka s primesjo ogljikovega monoksida.

Simptomi zastrupitve

Ogljikov monoksid je plin brez barve, vonja in okusa, zato ga ni možno zaznati s človeškimi čutili. Simptomi zastrupitve z ogljikovim monoksidom so precej netipični, zato jo je težje prepoznati, še posebej, če ne upoštevamo okoliščin možnih zastrupitev.

Pri blažjih zastrupitvah nastopi glavobol, utrujenost, slabost, omotičnost in bruhanje, gre za simptome, ki so značilni tudi za druge bolezni. V primeru hujših zastrupitev, ki so posledica vdihavanja višjih koncentracij ogljikovega monoksida ali vdihavanja ogljikovega monoksidam dalj časa, pa so omenjeni simptomi bolj izraziti, zastrupljenci pa postanejo tudi zmedeni, imajo motnje vida, srce jim hitreje bije, v najhujših primerih pa gre za izgubo zavesti ali celo smrt.