Sadovnjak, v katerem preživlja Lado Dobrovoljc večino svojega časa, je streljaj oddaljen od njegovega doma. Ob tem, da je romantičen, saj se ob njem vije pohleven potoček, ni na prvi pogled čisto nič drugačen od katerega koli slovenskega sadovnjaka. Nekaj visokih dreves, sejancev, pa nekaj manjših, na šibkejših podlagah, nekaj cvetja in zadaj, v kotu, še zaplata zelenjavnega vrta. Nihče si ne bi mislil, da skriva tako osupljivo pestrost sort, ki jih je 77-letni upokojeni učitelj matematike in fizike zbral v skoraj tridesetih letih ukvarjanja s sadnimi sortami.

Cepljenje, križanje, opazovanje

V mladosti, pripoveduje, se za sadje ni zanimal. Ko pa je njegov oče prišel v leta, ko je potreboval pomoč v sadovnjaku, je tudi njega potegnilo v svet pestrosti, ki jo narava vsako leto radodarno deli z nami. Oče je imel na mestu, kjer še zdaj raste sadovnjak, nekdaj kakšnih 50 sejancev s prav tako približno 50 sortami: nanj še vedno spominja nekaj starih dreves, predvsem damsonski kosmač s še nekaj dodanimi sortami. Če kaj, potem Dobrovoljc obžaluje, da je nekatera, po videzu najbolj kilava, prehitro podrl, preden mu je uspelo ugotoviti, za katero sorto je šlo. Prav to, sadne sorte, je postalo njegova tako velika strast, da ji namenja vse svoje proste urice: ne le s cepljenjem, ukvarja se namreč tudi z ljubiteljskim križanjem, predvsem pa opazovanjem, kaj se bo rodilo na najnovejših cep­ljenih vejicah, pa v kaj bo zrasel semenjak, ki je kar sam od sebe pognal v leskovi živi meji. Skratka, iz njega veje naravoslovni duh. Prvih deset sort je nacepil leta 1985 v sadovnjaku ob hiši in te še vedno rastejo na istem mestu, skupaj z nenavadnim drevescem, ki si najverjetneje zasluži vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, saj ga je lastnik opremil s 130 sortami.

O 700 sortah je prepričan

Kako pa pravzaprav ve, da ima res toliko sort, vprašam. »V zadnjih desetih letih sem dobival cepiče tujih sort, ki so jih pri nas preizkušali, in se v tem pogledu precej zanesem, da so vedeli, kaj mi dajejo, saj gre za strokovnjake s področja sadjarstva. Sicer pa je mogoče večino sort najti tudi na svetovnem spletu, že samo zaradi primerjanja, da vidiš, ali je sadež res tak, kakršen naj bi bil. Sam imam zabeleženih približno 800 sort jabolk, ki sem jih nacepil, od katerih se bo morda za kakšnih sto pokazalo, da niso sorta, ampak samo nekaj, kar kje poznajo pod drugim imenom. Priznam, da sem tu in tam pretiraval in sem marsikaj cepil, čeprav nisem bil prepričan, kaj imam. Kot rečeno, precej gotov pa sem o 700 sortah, 350 starih in ravno toliko novih. Precej imam svojih semenjakov, ki bodo že rodili, pokazalo se bo tudi, kaj je s križanci, ki sem jih ljubiteljsko načrtno združeval tako, da bi dobil boljše lastnosti potomca,« pojas­njuje Dobrovoljc. Ob jablanah je cepil še kakih 200 hrušk, pravi, pa 30 ali 40 sliv in ringlojev, nekaj češenj ... »Ampak tega zadnjega pravzaprav nimam na vajetih. Preprosto mi zmanjka časa za vse,« prizna.

Od bana do roza dame

Vse, kar je kdaj nacepil, je razmeroma metodično zapisano v svežnju plastificiranih listov, ki jih ima, podobno kot škarje za obrezovanje, redno pri roki. Res pa je, da se verjetno razen njega nihče ne spozna dovolj dobro na sistem in sadovnjak hkrati, da bi lahko sam z listi razbral, kaj gleda, ko se sprehaja po enem ali drugem koncu. Tako je gostitelj nujen vodnik po labirintu svoje genske banke. Obiskovalca popelje med različnimi sortami, ki so večini povprečnih poznavalcev jabolk popolnoma nove: začne bolj poljudno, z rdečim astrahanom, v nekaterih letih celo prvim jabolkom, ki dozori na naših vrtovih – pred znamenitim beličnikom, ki tu v osrednji Sloveniji ravno zdaj prehaja iz zelene v kremno rumeno, ki je znak zrelosti. Potem se spomni, da pred njim dozori sorta 'Close' in še nekatere druge. Naslednja postaja je, kakor mu pravi, sinko carja aleksandra, dokaj znane sorte iz razreda ramburjev, ki pa se je pri Dobrovoljcu očitno »poljubil« z neko sosednjo sorto, tako da zdaj ob pogledu na potomstvo ugiba, kdo je prispeval podolgovat videz. Potem pokaže staro sorto ljubljanski ban, za katero misli, da je eden zadnjih v Sloveniji, ki jo premore. Omeni tudi adamčico, ki jo na nemškem govornem območju imenujejo stern apfel, saj je narejena na pet vogalov in tako podobna peterokraki zvezdi. Pa nadalje kitajsko svetilko, ki je privlačno podogovata. Z velikim veseljem postane ob zbirki balerink, jabolk, ki rastejo stebričasto, torej samo v višino, in ki ga v zadnjem času precej zanimajo. Ustavimo se tudi ob sejancih jabolka z rdečim mesom, ki so, zanimivo, trije vzklili obarvani rdeče, dva pa zeleno. Omeni še staro slovensko sorto vipavka, potem pa se zapleteva v debato, kako je z rdečemesnatimi sortami pri nas in ali sta rdeči jesenski kalvil in ropotavček ena in ista sorta. S poimenovanji je namreč križ in tisto, kar ga je včasih zavedlo pri cepljenju starih sort, je to, da se istemu jabolku v dveh sosednjih vaseh reče različno, če malo karikiram.

In katera je njegova najljubša sorta, jabolko za prvo stran njegove knjige? Presenetljivo to ni kakšna starodavna redkost, ampak dokaj pogosti pink lady, ponekod znan tudi kot cripps pink. »Sadeži se od leta do leta spreminjajo in za marsikoga bi bili moji pretrdi, medtem ko so zame tisti, ki jih lahko kupimo v trgovini, celo preveč rahli. Znana zgodba: večina sort se bolje 'obnaša', če raste v domačem sadovnjaku kot v komercialnem. Na policah trgovin dobimo res velike in lepe sadeže, ampak kar preveč napihnjene in razvodenele. Ker vse gojim doma, bom tako pri izboru sto najljubših lahko poleg okusa upošteval tudi druge lastnosti, uporabnost, okus za druge ljudi, hvaležnost in redno rodnost, trajnost pri skladiščenju ...« razmišlja.

Za vse, ki morda mislijo, da daje sadovnjak z osemsto in več sortami tudi izjemno letino, Dobrovoljc pojasnjuje, da je količina obvlad­ljiva, kajti včasih gre le za nekaj plodov ene sorte, končni pridelek zmanjša še izmenična rodnost, pa tudi druge okoliščine, kot je na primer dejstvo, da lega sadovnjaka ni optimalna, saj ima visoko talno vodo, kar jablanam, zlasti na manjših podlagah, lahko tudi škodi.

Strast, pa tudi breme

Lado Dobrovoljc je zbiralec, ki je med drugim spoznal, da prevelika uspešnost pri tej dejavnosti ni nujno blagoslov, zlasti če si za vsa opravila v nemajhnem sadovnjaku zadolžen večinoma sam. Tako lahko recimo že nahod ogrozi najugodnejši termin za spomladanska opravila, da o rednem pletju niti ne govorimo, pravi gostitelj in z mešanico malodušja in cinizma večkrat omenja koprive, s katerimi bije boj v tistem delu sadovnjaka, kjer košnja ni mogoča. Hkrati ima seveda popolnoma upravičen občutek, da je zbral toliko sort, ki pomenijo nekakšno zbirko naravne pestrosti sadja, rastočo gensko banko, da bi bilo škoda vse skupaj kar prepustiti stihiji in plevelu. Prisrčno upa, da bo pomagal oživiti projekt, ki ga pripravljajo v bliž­njih Tunjicah: ureditev velike zbirke starih sadnih sort, s katero bi tudi mlajšim generacijam lahko pokazali pestrost okusov, barv in oblik, ki jo sadje premore.