Bosonog je večino leta, ne glede na to, ali potuje, pleza po gorah, ali pa obišče evropski parlament. Uživa v slehernem koraku, saj je vsak drugačna izkušnja in ga vedno znova povezuje z naravo. Preprosto življenje v sožitju z njo z vsemi njenimi bogastvi pa tudi krutostjo je namreč največje razkošje, ki si ga človek lahko zamisli, je prepričan Nara. Gozdiček in s travniškimi rastlinami porasle kamnite terase med Fijerogo in Pomjanom, imenovane Korone, so ga medse povabili in postali njegov novi dom pred petimi leti, ko se je tod sprehajal in nabiral šparglje. Prej je bil doma marsikje. Rodil se je v Beogradu, otroštvo preživel v Mariboru, nato se je preselil v Ljubljano, kjer je bil sedem let član skupnosti Hare Krišna. V ašramu je prvič izkusil preprosto življenje in izkušnja je bila dragocena. Zbližal se je s filozofijo, ki ni omejena z materialnim, se naučil discipline, osnov anatomije človeškega telesa in igranja na glasbila ter jezikov. Sčasoma pa ga je socialna dinamika v skupini začela utesnjevati, zato je skupnost zapustil.

Blagodati čepečega iztrebljanja

Zatem je veliko potoval po svetu in objavljal članke o »pravilni uporabi človeškega telesa«; kako naravno dihati, sedeti, jesti, hoditi, delati, gledati, poslušati in – iztrebljati. Prav članek o škodljivosti sedečega iztrebljanja, ki je zelo odmeval, ga je spodbudil k pisanju knjige Človek: navodila za uporabo, v kateri je »želel povzeti, kako naravno živeti«.

V knjigi se je oklical za samostojnega raziskovalca škodljivih navad. »Šokiralo me je, da številnim modrecem v tisočletjih ni uspelo zapisati temeljnih dejstev o človeku. Še največ jih je zapisal Mohamed. Današnja civilizacija nas je pripeljala do tega, da smo se dobesedno zasuli s predmeti, ki nam škodijo. Tega ne opazimo, ker to počnejo vsi. Šele ko se človek poglobi v ozadje, vidi, da mu vsi ti predmeti prinašajo veliko težav.«

Največ jih po Narinem mnenju prinašajo stol, miza in straniščna školjka. Zato jih v njegovem domovanju in okolici ni najti. Obeduje na tleh, z nogami prekrižanimi po turško, hrano s krožnika pa zajema s prsti. »Mmm, kako je dobro,« mlaska ob rižoti s koprivami in hmeljevimi poganjki. Na robu gozdička za prikolico so v zemljo izkopani (in nekateri že zagrebeni) plitvi jarki. Lene muhe nakazujejo, da to mora biti stranišče. Nara je »zagovornik« čepečega iztrebljanja predvsem zato, ker ima to številne zdravstvene koristi. »Veliko težav s prebavo in v trebušni votlini je povezanih prav s sedečim iztrebljanjem. Če sedimo, mišica na stičišču debelega črevesja in danke črevo zateguje, da blato ne uide. Če počepnemo, pa se mišica sprosti in blato z izdihom samo pade ven.« Čepeče iztrebljanje je mogoče prakticirati tudi na straniščni školjki, le nekoliko spretnosti je treba uporabiti, školjka pa mora biti dobro pritrjena.

Celotno reportažo si lahko preberete v četrtkovem Delu ali na www.delo.si, kjer najdete tudi video in fotogalerijo!