Ni prav veliko hiš, ki bi tako velikodušno odpirale pot soncu in naravni svetlobi v svojo notranjost, kot jo hiša, ki jo je zasnovala arhitektka Lara Romih. Umeščena je v vaško okolje nekje na pol poti med Grosupljem in Višnjo Goro. Vhod predstavljajo samo vhodna vrata, brez običajne veže, ki je še dandanes marsikje malce temačna in polna vrat. Tu pa obiskovalca ob vstopu prijazno preseneti dvoje: neobičajno veliko naravne svetlobe in pogled iz dnevne sobe na vrt in naprej proti Krimu in Ljubljani.

Ljudje smo bitja svetlobe. Osemdeset odstotkov vseh informacij, ki jih dobivamo iz okolice, zaznavamo in prepoznavamo s svojim vidnim sistemom. Svetloba nam omogoča, da se v prostoru orientiramo, da smo lahko aktivni in da lahko bivamo.

Najbolj kakovostna je nedvomno naravna svetloba, ki prihaja od sonca in se neprestano spreminja – zaradi dnevnega časa, letnih časov, vremenskih razmer in drugih vplivov iz okolja. Čeprav se svetlobni vzorci po svoje ciklično ponavljajo, je njihova izraznost neponovljiva. Prav cikličnost, ki jo ustvarja potovanje sonca čez nebo, je človek v zgodovini izkoriščal za racionalno merjenje časa. Sonce vpliva tudi na naše zdravje. Tvorba vitamina D v telesu ter UV-žarki predstavljajo le dva najbolj znana racionalno dojeta rezultata njegovega sevanja.

A na naše bivanje vplivajo tudi manj racionalni impulzi. Jutranja svetloba se razlikuje od opoldanske in ta spet od popoldanske. Oblačno ali megleno vreme vpliva na to, koliko svetlobe prodre do površja Zemlje in kakšna je. Jasno nebo omogoča neposredno sončno osvetlitev – svetloba je čista, ostra, močnejša, sence so bolj kontrastne. Opoldne, ko je sonce na nebu najbolj visoko, je najbolj bela in hladna. Zjutraj, dokler je nizko nad obzorjem, je toplejša, sončni žarki se morajo prebiti skozi debelejšo plast atmosfere. Najtoplejša pa je sončna svetloba tik pred sončnim zahodom. Sence so dolge in temne, sončni žarki segajo globoko v prostore. Takrat je namreč ozračje najbolj segreto, poleg tega pa najbolj onesnaženo, kar vpliva na obarvanost atmosfere. Vse našteto deluje na naše počutje in razpoloženje, včasih celo na zdravje. Bolj kot smo si morda pripravljeni priznati.

Širok pogled iz dnevne sobe proti Krimu pomeni veliko zahodnega sonca – tistega, ki se ga predvsem poleti bojimo, ker rado pregreje prostor. Seveda je to odvisno od razmestitve in velikosti zastekljenih površin ter od načina senčenja. V obravnavanem primeru je izvedeno s stebriščem, ki ob fasadi ustvarja tamponsko cono za svetlobo in vročino. Nastal je vmesni prostor med interierom in eksterierom, pas terase vzdolž fasade, vedno dobrodošel in uporaben podaljšek dnevne sobe, jedilnice in kuhinje v zunanjost.

Kuhinja, jedilnica in dnevna soba so združene v enoten prostor. Je velik, a ima merilo bivalnega prostora, tudi zaradi spreminjajoče se višine stropa, ki definira najsvetlejše, morda tudi najsvetejše območje v pritličju, jedilnico. Strop je tu preboden z nizom strešnih oken, ki sledijo naklonu strehe na obeh straneh slemena. Tako dobi jedilnica tudi zjutraj in dopoldne obilico naravne zenitne svetlobe, ki je odločilnega pomena za boljši začetek dneva. Stanovalce namreč povezuje z naravnimi ritmi dogajanja v zunanjem prostoru, s katerim smo ljudje še vedno zelo povezani kljub prepričanju o nepogrešljivosti sodobne tehnologije. Vsaj za zdaj imamo še vedno opraviti z letnimi časi in z njimi povezanim izmenjavanjem krajših in daljših obdobij svetlobe in teme.

Zenitna svetloba poleg jedilnice napolnjuje tudi preostali del hiše, ki je prav zato zasnovan svobodno, odprto, čeprav upošteva stroga geometrijska sorazmerja arhitekturnega jezika. Stenske in stropne površine so bele. Nevtralne so s posebnim namenom. Talna površina lovi sončne žarke ter jih, obogatene s toplimi barvnimi toni lesa, razpršuje po belih površinah stene in stropov vedno na drugačen način.

Iz pritličja vodijo odprte stopnice na podstrešje, kjer se prostori nizajo ob vzdolžnem hodniku. Ta je prav tako odprt in poln svetlobe. S širokim in visokim pogledom na jedilnico. Varovalna ograja proti jedilnici je iz enega samega kosa lepljenega stekla. Tista proti stopnicam ima drugačen značaj. Sestavljena je iz treh steklenih korit, napolnjenih z belimi prodniki. Zaradi tega deluje bolj masivno, tudi na pogled bolj varno. Hodnik je hrbtenica, glavna komunikacija na izkoriščenem podstrešju, kamor so pripete otroške sobe, ki so obrnjene proti zahodu, ter sanitarni in garderobni prostori. Otroške sobe so prav take, kot morajo biti. Slikovite. Barvite. Polne. Ne prenapolnjene. Z visokim poševnim stropom. Strešna okna omogočajo neposredno sončno svetlobo ves dan. Glavni delež je seveda prihaja z zahodne strani. Ta svetloba je topla. Še posebno v dolgih poletnih popoldnevih. Zaradi tega so barve sten in stropov v otroških sobah v hladnejših odtenkih modre, zelene in rožnate, ki jih dopolnjuje belo pohištvo.

V skrajnem severnem delu je spalni del staršev. To ni običajna spalnica s posteljo, garderobno omaro in nočnimi omaricami. To je primer spalnice na višji stopnji bivalne kulture. Hkrati je najbolj intimen bivalni prostor. In vendar je po svoje najbolj izpostavljen. Vizualno. Morda celo preveč? Na prvi pogled morda res. Sploh ob upoštevanju naše kar tradicionalne zaprtosti. Podobno kot drugi bivalni prostori dobiva tudi spalni prostor svetlobo z obeh strani strehe. Z vzhodne in zahodne. V »bivalnem« delu je v severni steni podolgovato okno na neobičajni višini. Neobičajni, dokler človek ne sede v naslanjač in uživa v razgledu na okoliške griče. Šele takrat dobi to okno pravi smisel. Dodatne okenske površine so nameščene na severni steni, v neposredni bližini ležišča. Te so namenjene razgledu in stiku z naravo tam zunaj. Takoj zjutraj. Pod oknom namreč raste prelepa češnja, na kateri se na najbolj neposreden način zrcalijo letni čas, čas in vse tiste male spremembe, ki sestavljajo mikroklimo v okolici. Češnja je bila tam prej kot hiša. Je ena od naravnih danosti in so jo kot tako ohranili. Lepo.