Med prednostmi, ki jih imajo asfaltirane površine, je na prvem mestu prav gotovo preprosto vzdrževanje ali bolje rečeno – odsotnost vsakršnega vzdrževanja. Potem ko je asfalt položen, nimamo z njim prav nobenega dela. Dokler seveda ne razpoka, kar se rado zgodi pozimi, k čemur pripomorejo nizke temperature, sneg in tudi sol, ki jo posipavamo po asfaltirani površini, da nam ne drsi. Asfaltna prevleka naj bi bila sicer odporna proti soljenju, a v kombinaciji s temperaturnimi razlikami in morebitnimi poškodbami zaradi pluženja snega »spomladanske« razpoke niso tako redke.

Drugi razlog, zaradi katerega se marsikdo odloči za asfalt kljub morda neprivlačni sivini, je njegova cena. Kakor pravi Janez Jankovič iz podjetja Cestogradnik, je cena polaganja asfalta odvisna od površine – manjša ko je površina, dražje ga bo treba plačati. Načeloma je treba za asfaltiranje sto kvadratnih metrov velike površine odšteti približno 20 evrov na kvadratni meter za dvoslojni asfalt oziroma 15 evrov za enoslojnega. Seveda ta številka vključuje zgolj in samo polaganje asfalta, poudarja sogovornik, brez izkopa terena in priprave podlage. Ceno za celostno storitev je nemogoče opredeliti, ne da bi si prej natančno ogledali teren, pravi Jankovič. Na končno ceno, ki jo je mogoče določiti šele, ko je opravljen natančen popis vseh del, vpliva več dejavnikov, med njimi tudi sestava tal. V Šentjakobu, denimo, bo priprava podlage pred asfaltiranjem cenejša kot na Barju, kjer imamo opraviti z močvirnatimi tlemi, slikovito ponazori sogovornik.

Dovolj globok izkop in ustrezno nasutje

Višina zneska na računu, ki ga izstavimo po opravljenih delih, je odvisna tudi od tega, koliko kubičnih materiala smo morali izkopati, kakšen je bil ta material in kam smo ga odpeljali, dodaja Roman Resenko iz podjetja Asfaltiranje in tlakovanje Jesenko. Po zelo grobi oceni je treba za kvadratni meter ustrezno pripravljene podlage, torej z izkopom in nasutjem, odšteti okrog 15 evrov.

Ustrezna priprava terena pomeni, da je treba najprej odkopati približno 60 centimetrov neutrjenega terena. To velja za normalno povozne površine, po katerih bodo vozili osebni avtomobili, poudari Jankovič. Če bodo po asfaltirani površini pogosto vozila ali parkirala težja vozila (tovornjaki, traktorji s prikolico in podobno), bo treba izkopati nekoliko več, dodatno obtežbo pa upoštevati tudi pri nasutju. Pri izbiri in količini ustreznega nasutja je treba po Jankovičevih besedah upoštevati še zmrzlinsko odpornost tal, ki je v različnih delih

Slovenije lahko zelo različna; na Gorenjskem, denimo, je potrebnega več nasutja kot na Primorskem.

Na splošno velja, da se v izkopani teren najprej nasuje 40 do 50 centimetrov grobega materiala, za povozne površine se uporablja gramoz ali drobljeni agregat ustrezne debeline, ne smemo pa uporabljati odkopanega materiala ali celo gradbenih odpadkov, saj podlage zaradi neenakomerne velikosti in različnih oblik kosov materiala ne bo mogoče dobro utrditi. Grobo nasutje je treba nasuti po plasteh in vsako plast posebej dobro utrditi, da bo celoten spodnji sloj zagotavljal ustrezno zaščito pred zmrzaljo. Preden gradbeno jamo zasujemo z grobim materialom, je treba poskrbeti še za zadosten padec terena stran od hiše z vsaj 2,5-odstotnim naklonom. Če teren pada proti hiši, je nujna izvedba odtočnih kanalov, pri čemer se običajno vgradijo kanalete z betonskim kanalom in kovinsko rešetko. Te morajo biti dovolj stabilne in povozne, da bodo prenesle težo osebnega avtomobila. Ne glede na vrsto zemljine je priporočljivo izvesti tudi drenažo, ki bo preprečevala zadrževanje vode nad zaključno oblogo oziroma pod njo.

Na dobro utrjen spodnji sloj pride zgornji nosilni sloj iz drobnejšega gramoza. Nasutje, ki ga je prav tako treba dobro utrditi, naj bi bilo debelo približno dvajset centimetrov. Šele nato pride na vrsto asfaltiranje. To naj bi potekalo v suhem in čim toplejšem vremenu, da asfalt ostane dlje časa tekoč. Priporočljive so temperature nad deset stopinj Celzija, saj temperatura asfalta med vgradnjo ne sme pasti pod 110 stopinj Celzija. Deževno vreme ni primerno, ker se bo asfalt slabo oprijel namočene ali celo razmočene podlage, posledice tega pa se bodo prej ali slej pokazale v obliki razpok in lukenj.

Povozno dvorišče običajno asfaltiramo z dvema plastema asfaltne mešanice. Spodnja nosilna plast grobega asfalta mora biti debela najmanj pet centimetrov, zgornji obrabni sloj finega asfalta pa tri centimetre. Obe plasti je treba po celotni površini dobro poval­jati, površina pa bo povozna že nekaj ur po opravljenih delih.

Proti zmrzali odporen material

Podobno kot za asfaltirano podlago je treba pripraviti teren za tlakovce. Izkop naj bi bil prav tako globok 60 centimetrov, običajno pa zadostuje že 40 centimetrov. Tudi v tem primeru velja, da je treba poskrbeti za ustrezen padec, zadrževanje vode na tlakovani površini ali pod njo pa bomo preprečili s pravilno izvedeno drenažo. Z njo se izognemo tudi težavam zaradi zmanjšane nosilnosti, pretiranega izluževanja, neenakomernega sušenja, razraščanja mahu in plesni. Glede na to, za kaj oziroma kako bomo uporabljali tlakovano površino, ali bomo po njej zgolj hodili ali pa jo bomo uporabljali tudi kot parkirišče, izberemo ustrezno debelino spodnjega ustroja. Za bolj obremenjene tlakovane površine naj bi bil debel do 40 centimetrov, praviloma pa zadostuje 20 do 30 centimetrov. Za spodnji ustroj uporabimo gramoz ali drobljenec, odporen proti zmrzali ali drobljenec. Nasutje je treba utrditi do ustrezne nosilnosti z valjanjem ali vibracijsko ploščo, pri čemer velja upoštevati, da globlje ko bo teren utrjen, bolj trdna in stabilna bo pozneje tlakovana površina.

Na pripravljeni podlagi uredimo tako imenovano posteljico iz treh do petih centimetrov debelega nasutja peska, na katerega bomo polagali tlakovce. Posteljice v nasprotju s spodnjim ustrojem ni treba utrjevati, skupaj s tlakovcem na njej pa naj bi segala približno centimeter nad končno višino tlaka. Na višino tlaka jo nato zbijemo in utrdimo z vibracijsko ploščo.

Polaganja tlakovcev se lahko lotimo tudi sami, a je to delo vseeno priporočljivo prepustiti strokovnjakom, še zlasti če gre za velike površine. Zahteva namreč kar nekaj spretnosti. Polaganje se vedno začne z že pripravljenega tlaka, saj na posteljico ne smemo stopiti. Paziti je treba, da se položeni tlakovci ne stikajo, med njimi naj bo tri- do petmilimetrska razdalja. Vsak tlakovec posebej je treba potolči, s čimer sproti uravnavamo višino, lahko pa to storimo po polaganju in fugiranju, in sicer z vibracijsko ploščo, katere naležna površina naj bo zaščitena z gumijasto ali plastično prevleko, da ne poškoduje zgornjega sloja tlakovcev. Da se tlakovana površina ne bi razlezla, je treba zavarovati stranice (če nismo vgradili robnikov), sicer pa je priporočljivo najprej položiti robnike ali zaključne tlakovce. Te vgradimo globlje kot tlakovce, saj so praviloma višji od njih, na koncu pa morajo biti v isti ravnini, medtem ko so robniki običajno višji od tlakovcev.

Tlakovano površino na koncu posujemo s kremenčevo mivko, ki jo pometemo v fuge. Te je treba napolniti najmanj do tretjine višine tlakovcev, še bolje pa je, da jih napolnimo do vrha. Tlakovce nato pometemo in speremo z vodo, s čimer mivko še dodatno zabijemo v fuge, kar preprečuje pomikanje tlakovcev in utrdi tlakovano površino. Čez kakšna dva tedna, ko se tlakovana površina uleže, mivka pa posede, je treba postopek ponoviti.