Navadne ciklame (Cyclamen purpurascens) se najbolj razlikujejo po obarvanosti in vzorcih na zgornji ploskvi listov. Dr. Jože Bavcon iz Botaničnega vrta, ki je pred dvema letoma o bogastvu njene raznolikosti napisal knjigo Navadna ciklama, je v njej opisal okrog 60 različic, ki so večinoma dobile ime po nahajališču. Botaniki so v raziskavi ugotovili, da sta listna risba in barva listov povezani z dednim zapisom rastlin in da se tudi v primeru, če jih prenesemo na drugo rastišče in posadimo v običajno humusno zemljo, ne spremenijo. Ker je različic, ki se razlikujejo po listni risbi, v naravi še več, jih je dr. Bavcon razdelil v 4 osnovne skupine: v prvi so tisti, ki so skoraj povsem zeleni, v drugi z rahlim vzorcem, v tretji in četrti pa ciklame s polsrebrastimi in skoraj povsem srebrastimi listi. Spodnja ploskev lista je ponavadi zelena do vijoličasta in se nekoliko spreminja tudi z letnimi časi.

Ciklama na seznamu zavarovanih rastlin

Navadna ciklama je pri nas uvrščena na seznam zavarovanih rastlin, v skupino, pri kateri je dovoljeno samo nabiranje nadzemnih delov – šopek si torej lahko naberemo, njihovih podzemnih gomoljev, iz katerih poženejo vsako leto, pa ne smemo izkopavati. Velikost gomoljev se pri navadni ciklami lahko precej razlikuje in se povečuje z njihovo starostjo. Ponekod, zlasti tam, kjer je prsti malo, rastejo tik pod površino, da kukajo iz tal, drugod so lahko celo pol metra v zemlji, iz njih pa požene zelo dolgo cvetno steblo.

Druge vrste iz rodu ciklam rastejo po večjem delu Evrope prek Sredozemlja vse do Irana, ena vrsta pa tudi v Somaliji.