Leži blizu Genta, v osrčju hortikulturno najbolj razvitega dela države, in je od svojega nastanka v lasti grofov de Kerchove de Denterghem. Posestvo se razprostira na območju, velikem 25 hektarov, in je bilo leta 1873 zasnovano v tipično angleškem podeželskem slogu kot ideja za vrtno oblikovanje v Belgiji. Privlačen je preplet poti v umetno zasajenem gozdu, kjer se spomladi pod številnimi, tudi več desetletij starimi cvetočimi azalejami in rododendroni skrivajo zvončki, primule in narcise. Peljejo nas okoli ribnika, ob katerem je čolnarna z enim samim namenom: ponuditi obiskovalcem romantičen pogled. Čudoviti motivi na posestvu so navduševali v preteklosti in navdušujejo danes. V ustvarjanje te osupljive raznolikosti je bilo vloženega ogromno očem skritega truda, a entuziazem se z leti v družini ni nič porazgubil.

Sprememba namembnosti

Osnovno vodilo pri nastajanju posestva je bilo, da mora biti njegov videz popolnoma naraven, čeprav je v celoti delo človeka. Res se nam zdi, ko se sprehajamo po posestvu, da je vso to lepoto ustvarila narava sama. In to takrat, ko je bila dobre volje. Seveda pa tako »zavajanje« obiskovalcev ni poceni. Stroški vzdrževanja posesti in gradu so bili tako visoki, da so se lastniki odločili in grad (ki je bil med drugo svetovno vojno poškodovan) podrli, na njegovih temeljih pa leta 1947 zgradili obstoječo vilo v popolni harmoniji s parkom. Ta je v današnjih razmerah za eno družino še vedno prevelika, zato so po zgledu, ki so ga videli v Franciji, odprli vrata posestva za posebne prireditve. V zanimivih poslopjih, ki so bila včasih namenjena konjem, kravam, kočijam in poljedelskemu orodju, zdaj prirejajo seminarje, poroke, umetniške delavnice in dvakrat na leto, enkrat maja in drugič oktobra, vrtnarski sejem.

Popolno okolje

Lepše in primernejše lokacije, kot je park Beervelde, si za vrtnarski sejem ne moremo zamisliti. Velikokrat se sploh ne moremo odločiti, do kod segajo razstavljene rastline in kje se začne vrt. Ko sem se zagledala v lepo obarvano trdolesko, lonca nisem mogla dvig­niti. Jasno, saj je bila lepotica del parka in ne prodajne ponudbe. Pa nisem bila edina s tako izkušnjo. Tudi nekateri drugi so dolgo začudeno postavali pri javorjih ...

Niso pa rastline edine, ki navdušujejo. Res so v večini in to zelo lepo razpostavljene po različnih delih parka. Prodajnim prostorom bi bilo bolje reči kar razstavni prostori, saj navdušujejo z izvirno urejenostjo in prisrčno prijaznostjo. Vmes je veliko proste površine, tako da v treh sejemskih dneh, kljub tisočem obiskovalcev iz Belgije in tujine, ni gneče. Lahko rečem, da je to najbolj »zračen« sejem, kar sem jih do zdaj obiskala. Tu se za vsakogar nekaj najde. Vrtno orodje, vrtni okraski, oblačila za delo na vrtu, da o delu najrazličnejših domačih umetnikov niti ne govorim. Razstavljavcev je vedno okoli 240, izberejo samo tiste, ki ustrezajo kakovostnim standardom. Organizatorji sejma se pri tem vedno potrudijo. Povabijo tako poznavalce kot gojitelje posameznih rastlin, ki so pripravljeni deliti svoje znanje in izkušnje. In novosti iz rastlinskega sveta.

Izjemno dobro je poskrbljeno za otroke. Velike in majhne. Majhni imajo številne igralne kotičke, omogočijo jim tudi pristen stik z živalmi, ki jih lahko vidimo na kmetijah ali pa so, kot letos alpake, iz bolj eksotičnega okolja. Za velike otroke se najde marsikaj, tudi ostrige in šampanjec. Ali palačinke, ki jih pečejo v parku z najrazličnejšimi nadevi. Že zaradi njih je obisk Beerveldeja kulinarično prav posebno doživetje.

Za piko na i

Dodana vrednost sejma je vsako leto neka prav posebna tema. Letos, ob njegovi 56-let­nici, je bila to predstavitev Kanade. Vilo v parku so uredili v kanadski paviljon z restavracijo s tipičnimi kanadskimi jedmi in predstavitvijo eskimske umetnosti. Seveda ni manjkal niti manjši kanadski vzorčni vrt. Veliko upravičenega občudovanja je vzbudila predstavitev bitke Passchendaele leta 1917 na belgijskih tleh, v kateri je sodelovalo in umrlo veliko kanadskih vojakov. Pravi strelski jarki, v njih prikazana tudi takratna kuhinja in zelenjavni vrt, vojaki v uniformah in celo bolniški šotor z bolniškimi sestrami. Res impresivno. Kontrast med prikazom nepotrebnega vojskovanja in lepoto prekipevajočega življenja rož je presunil številne obiskovalce.

V Beerveldeju imajo tudi dve komisiji. Ena ocenjuje urejenost in zanimivost razstavnega prostora (sestavljajo jo ženske), druga nagrajuje vzgojitelje oziroma njihov napredek. Vse poteka domače in prijazno, brez stresa in napetosti v duhu: življenje je lepo, vrt je lep, veselimo se in uživajmo v tem.