Družina stanuje v popolnoma beli hiši z imenom Ellie Dan's ob slikoviti podeželski poti nedaleč od obalne ceste. Samo deset minut vožnje stran je pristanišče Kilakilloge, kjer Paul od novembra do marca goji školjke. V daljavi je videti veličastno hribovje Caha, ki se vzpenja sredi polotoka.

Mlada zakonca sta se med iskanjem hiše trdno odločila, da bi rada živela prav na polotoku Beara. Ogledala sta si veliko stavb, vendar se jima nobena ni zdela primerna. Ko sta opazila nepremičninski oglas, v katerem je pisalo »gospodarsko poslopje na majhnem kosu zemlje«, ni pritegnil njune pozornosti. »Iskala sva hišo, ki bi jo lahko prenovila, ne pa nekakšne zapuščene kmečke stavbe,« pravi Helen Kelly. Šele ko sta preverila vso drugo ponudbo, sta se odpravila pogledat še to zapuščeno hišo in se takoj zaljubila vanjo. Ime je dobila po svoji zadnji stanovalki, ki je tu živela pred petindvajsetimi leti. Domačiji pripada 1,2 hektara zemljišča, obkroža pa jo podeželska pokrajina, zaradi katere turisti pogosto obiskujejo ruševine gradu Dunboy in potujejo po Bearskem krogu – skoraj 200 kilometrov dolgi obalni cesti, speljani skozi divjo in neukročeno naravo.

Paul je leto in pol sodeloval s krajevnimi obrtniki in gradbenim mojstrom Paulom Harneyjem, preden je bila hiša dokončno obnovljena. Nazadnje so od prvotne zgradbe ostali samo debeli kamniti zidovi in dimnik. »Po vsem trudu in težavah zaradi obnove sem ugotovil, da bi bilo precej lažje, če bi se odločili hišo zgraditi na novo. Vendar smo obdržali prvotne kamnite zidove in udrta okna ter tako ohranili tradicionalno vzdušje,« pravi Paul.

Stenski in stropni opaž iz desk s peresom in utorom, dvojna okna ter po meri izdelana vrata spominjajo na slog drugih hiš iz 19. stoletja v baroniji Bear okrožja Cork.

Helen je za sobe v zgornjem nadstropju izbrala prijetne nevtralne barve. Okenski okvirji so zelenomodri in svetlo vijoličasti. V dnevni sobi se je odločila za lisasto rjavooranžno barvo, ki so jo zmešali iz svetlo rumenega, rumenorjavega in žganega rjavordečega pigmenta. »Nanesli smo jo z velikim čopičem,« pove Helen. »Nato smo jo takoj utrdili s suhim čopičem in jo enakomerno razporedili.« Sama si je želela pomagati pri obnovi, vendar je morala skrbeti za novorojenčka in hčer Sarah, zato je večino dela opravil Paul.

Helen je pozneje dobro preiskala bližnjo pokrajino, da bi našla irsko podeželsko pohištvo, primerno za njuno hišo. »Vedno mi je bilo všeč staro irsko pohištvo in rada obnavljam stare kose, ki jih odkrijem na bolšjih trgih,« pravi. V kuhinjo je postavila tradicionalne irske stole súgán s sedali iz ječmenove slame. »Súgán« je gelska beseda za slamo, ki jo uporabijo pri pletenju sedal za stole. Takšni stoli so priljubljeni na zahodu in jugozahodu Irske že od 18. stoletja. Nenavadno peč v starem kaminu je iz stare morske boje izdelal mojster iz bližnje vasi Caherdaniel, vendar ima hiša tudi sodobno talno ogrevanje.

Helen je v okrožju Cork med drugim odkrila star predalnik in ga napolnila s pisanimi keramičnimi izdelki, ki jih zbira. Leseno mizo in peč na drva so jima podarili prijatelji. Posodo za maslo, desko za pranje in modro keramično posodo sta kupila v trgovini v mestu Dún Laoghaire. Helenini sorodniki so jima poklonili težko posteljo iz borovega lesa, posteljo z baldahinom pa sta našla v gostišču v Kinsalu. Umivalnik in svetilko na olje je kupila Helen na bolšjem trgu v Kilkennyju, starinsko kopalno kad, ki sta jo dala osvežiti, pa je odkril Paul.

Hišo sta obnavljala zelo dolgo in jo nato z veseljem opremila. Helen je zadovoljna, ker sta se odločila za obnovo. »Všeč mi je vsaka travna bilka, vsak kamen, vsa starinska vrata, ki sva jih izbrala, in čudovita podeželska pokrajina, ki naju obkroža. To je bilo res zelo stresno obdobje, vendar sva zdaj srečna, ker sva uspešno dokončala svoje delo.«