Tik pod gozdom se vije proti vzhodu in avtocesti prav v neskončnost Via Marchesetti. Botanični vrt, Civico orto botanico di Trieste, sicer del združenih tržaških muzejev, je takoj na številki dve, najzanesljivejši avtobus do tja pa številka 25, kajti parkiranje osebnega avta je prava nočna mora. Ime ulice ni kar tako – botanik Carlo Marchesetti je bil v zgodovini tega vrta med najbolj zaslužnimi. Delovanje, ki se je z imenovanjem botaničnega vrta uradno začelo 1847, je zaradi finančne suše zastalo le v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v devetdesetih pa so ga obnovili in spremembe se še kar dogajajo, čeprav ne več tako opazne.

Tako kot je velik del Trsta splezal navzgor pod Kraški rob, je tudi botanični vrt primoran imeti svoje gredice večinoma na majhnih, lepo pozidanih kamnitih terasah. Zlasti stopničast je sistemski vrt s strokovno urejenimi rastlinskimi združbami, med katerimi obiskovalca usmerjajo barvasti znaki v obliki ježkov. Oko se razveseli nad vmesnimi pletenimi pregradami iz šibja, ki ločujejo bližnje in daljne botanične sorodnike. Še lepši od pogleda na različne strupene, celo smrtno nevarne, in druge rastline tamkajšnjih krajev je z višine sistemskega vrta pogled na morje in Tržaški zaliv daleč spodaj.

Romantično

Čeprav je izraz romantično oguljen kot drevje v pozni jeseni, je za ta vrtič, ki ni velik, morda le najprimernejša beseda: poznajo se romantična leta botanike, romantične izpeljave poti in stopničk, romantična nagnjenost do nekaterih eksotičnih rastlin, kot je bambus, romantične sredozemske von­jave in bujnost. A hkrati red in toskansko-francoski vzori negovanega vrta, ki je vedno moral imeti tudi svoj strogi ornamentalni del s pušpanovimi gredicami.

Žal letos pušpanova muha, ki je spravila v obup številne slovenske vrtičkarje, ni prizanesla niti gredicam v Trstu. Namesto večno zelenih grmičkov, ki so zarisovali simetrične gredice, stojijo osivele starke. A vse bodo spomladi zamenjali. Neprizadete pa so ostale obsežne zbirke potonik (zdaj seveda ne več cvetočih), hortenzij, raznolikih žajbljev, rožmarinov, metuljnic. Čudovito prihodnjo pomlad napovedujejo hoste, perunike, vrtnice, jesen pa barvajo rumeni žafrani in seveda za ozadje, že tam čez pod Kraškim robom, rdi ruj. Pod zemljo čakajo na pomladno vstajenje vsakršne čebulice …

Presenečenje

Čeprav je za vsakim ovinkom iz zidcev, obraščenih z bršljani, kaj vrednega ogleda in postanka, se ne nadejaš srečanja – z dinozavrom. In vendar ti zapre pot, orjaški, rjav, svetleč. Niti ne tako strašljiva, kot bi smela biti, se maketa drži skoraj prijazno, obujajoča rastlinojedega velikana Tethyshadrosa insularisa, katerega ostanke so našli v vasi Ribiško naselje (italijansko Villaggio del Pescatore) v bližini izliva reke Timav v devinskem okrožju.

Nepričakovani prebivalec je najbolj priljubljena točka geološko-paleontološke poti po vrtu, bogato opremljene s fosili in kosi kamnin iz okolice ter s pojasnjevalnimi tablami. Šolarji so vsekakor tudi obiskovalci vrta, še bolj pa se vodstvo rado pohvali s tem, da prirejajo sprehode slepih in ponujajo terapevtsko vrtnarstvo.

Za gram počitka

Terapevtski za živce, ki jih vsakodnevno draži sodobno življenje, je že miren sprehod po vrtu, čeprav onkraj ograje vkreber hrope promet. Tu je pač vse v breg.

Osrednja trata pod paviljonom s svojimi lesenimi ležalniki vabi k zleknjenemu razmišljanju o raznolikosti planeta. Na terasah sistemskega vrta smo srečali strupene, zdravilne, halucinogene, celo smrtno nevarne zeli, ki pa jih vendarle znamo uporabiti tudi v boju proti boleznim. Na nasprotnem koncu rastejo skromni paradižniki, jajčevci, bučke, celo miniaturne lubenice, ki pripovedujejo, kaj vse od rastlinstva pomaga človeku preživeti na krožniku. Pesini zeleni listi z rdečimi žilicami se dvigujejo nekje vmes – peso so dolgo uporabljali tudi za barvanje. Poleg nje so zbrane še druge rastline, ki so barvno obogatile človekov vsakdan, ko še ni bilo sintetičnih barvil.

Na sistemskem delu se seveda vse delitve in razvrščanja ravnajo po uradnem, edino veljavnem in potrjenem indeksu rastlin, Index seminum, ki ga ima tržaški botanični vrt že od davnega leta 1877 in je zanj, prav za prvega, zaslužen tudi neki botanik s hudo slovensko zvenečim priimkom Tominz.

Tudi če človek ni ravno strastno navezan na botanične sezname, je užitek že ogledovanje natančne izrabe strmega prostora, ki ga zaseda botanični vrt nad Trstom. V celoti te smotrnosti z očesom niti ne bi mogel zajeti, toda v sprejemni stavbi te opremijo s koristnim zemljevidom. Vrt je še najbolj podoben debeli ribi, na kateri je nekdo označil različne kose mesa. Kako vulgarna asociacija za tisto, kar obiskovalca v resnici sprejme! V pomoč je tudi spletna stran www.ortobotanicoitalia.it/friuli-venezia-giulia/trieste. Ni pa vsega vzeti dobesedno, ker se marsikaj iz sezone v sezono spreminja – tako so pobirali vstopnino, v resnici pa je letos vstop prost. A če je bil prejšnja leta vrt odprt vse leto, se, verjetno zaradi finančne suše, zdaj pripravljajo, da ga bodo, konec novembra ali vsaj z ostrimi sapami, tja do pomladi zaprli. Dokler bo odprt, pa se je vredno na njem ogreti v jesenskem soncu, čeprav so mogočni lotosovi listi v bazenčkih nad trato že zlomljeno sklenili letošnji življenjski cikel. Da, tudi lotose imajo, take, ki pri nas, v Sloveniji, cvetijo zgolj in samo v toplem izviru parka v Šmarjeških Toplicah.

Arhiv revije Deloindom+.