»Dunaj 1900 (Wien 1900) velja danes za enega ključnih laboratorijev modernizma, v katerem so se medsebojno prepletli likovna umetnost, arhitektura in oblikovanje,« nam je v pogovoru dejal Christoph Thun-Hohenstein, direktor MAK. Josef Hoffmann (1870–1956) in Adolf Loos (1870–1933) nista edina predstavnika tega obdobja, zagotovo pa spadata med glavne oblikovalce ne le novih rešitev, temveč tudi novih predstav, kako naj človek živi v družbi, ki jo zaznamuje industrija.

Na razstavi v MAK, na kateri je na ogled več kot 600 eksponatov, si lahko ogledamo številna dela Loo­sa in Hoffmanna, ki pa sta imela različen, če že ne celo nasprotujoč si pristop do vloge umetnosti, arhitekture in dizajna v sodobni družbi. Njun predhodnik je bil Otto Wagner (1841–1918), tako imenovani oče dunajske moderne. Wagnerju je kot arhitektu uspelo izoblikovati ustrezen umetniški izraz nove družbene in tehnološke realnosti ob koncu 19. stoletja. Odpravil je prevlado historicizma, ki je vztrajal več kot šest stoletij in s katerim so se arhitekti vračali k starim zgodovinskim slogom. Wagner je imel veliko učencev. Eden najbolj nadarjenih je bil Jože Plečnik.

Loos in Hoffmann nista delovala skupaj, sta pa bila vrstnika. Letos mineva 145 let od njunega rojstva. Njuna izjemna kreativna energija se je razvila prav na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Hiše in kosi pohištva, ki sta jih projektirala, veljajo za ikone moderne. Palača Stoclet v Bruslju, ki jo je Josef Hoffmann leta 1911 zgradil za Adolpha Stocleta, člana nazornega odbora takratne Avstrijsko-belgijske železniške družbe (friz v palači je naslikal Gustav Klimt), je eno glavnih del jugendstila nasploh. Palača Stoclet je od leta 2009 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Loosova hiša (Looshaus) na Mihaelovem trgu (Michaelerplatz) je najpomembnejše delo dunajske moderne. Looshaus stoji kot kontrapunkt nasproti enega glavnih vhodov v Hofburg, večstoletno zimsko rezidenco habsburških cesarjev. Habsburška monarhija je propadla zaradi okostenelega konservatizma oziroma zato, ker se ni razvijala v skladu z zahtevami modernega časa. Zahteve modernega časa pa se kažejo prav v delih in spisih Loosa (Ornament in zločin) in Hoffmanna. Loosova briljantna pisna dela se še danes berejo kot »stara zaveza« moderne arhitekture, dizajna in umetnosti nasploh.

Danes dosegajo Hoffmannovi uporabni predmeti, pohištvo, nakit in različni drugi izdelki, pa tudi risbe, ki jih je ustvarjal za Dunajske delavnice (Wiener Werksttäte), na dražbah zelo visoko ceno. Poleg tega avstrijsko podjetje Wittmann po njegovih izvirnih načrtih še vedno izdeluje – in uspešno trži – legendarni naslanjač Cubus, ki je nastal leta 1910. Kompleti steklenic in kozarcev, ki jih je oblikoval Loos, so videti sodobni, kot da bi jih ustvaril včeraj, in še vedno jih izdelujejo v tradicionalnem dunajskem podjetju za izdelavo kristalnih in drugih steklenih predmetov J & L. Lobmeyer. Tudi Loosov stol Café Museum Sessel, ki so ga izdelovali pri slovitem Thonetu, je svetovno znan izdelek, po katerem še vedno vlada veliko povpraševanje. Ta stol – in vso notranjo opremo – je Loos zasnoval za dunajsko kavarno Muzej, ki stoji v samem središču mesta, v Operni ulici (Operngasse), nedaleč od slovite Dunajske državne opere. Kavarna, ki so jo odprli leta 1899, je takoj postala priljubljeno shajališče umetnikov in še vedno deluje na istem mestu.

Industrializacija in demokratizacija

Procesi industrializacije in demokratizacije so okoli leta 1900 na Dunaju zagotavljali plodna tla za Hoffmannove in Loosove ideje. Ker sta se zavedala pomena modnega kreativnega dizajna pa tudi ekonomskih zahtev in omejitev, sta meščanskim uporabnikom ponudila rešitve, povezane z vse večjo potrebo po izražanju individualne identitete. Hoffmann si je umetnost in dizajn tolmačil kot umetniške projekte, Loos pa je bil po drugi strani prepričan, da je umetnost avtonomna in da nima neposrednega stika s predmeti za vsakdanjo rabo. Hoffmann je hotel ljudem približati moderno umetnost, Loos pa si je prizadeval za to, da bi ustvaril moderno kulturo.

Na razstavi Poti moderne: Josef Hoffmann, Adolf Loos in posledice si lahko ogledamo številne predmete (in interierje), ki izražajo Hoffmannovo vero v moč estetike. Ustvarjal je dobro premišljene in skrbno umeščene interierje z ročno izdelanimi predmeti. Po drugi strani je bil Loos prepričan o evolucijski in emancipacijski vlogi arhitekture in dizajna, ki morata biti stalna, a nevsiljiva podlaga za razvoj modernega človeka oziroma posameznika nove dobe. Trdil je, da so za to najbolj ustrezne stvari z že dokazano uporabnostjo in arhitektura, ki ne potrebuje preoblikovanja.

Razstava v MAK je razdeljena na pet delov. Prvi del, poimenovan Novi svet porabe, predstavlja predhodnike Hoffmanna in Loosa. Drugi del, Otto Wagner, je v celoti posvečen očetu dunajske moderne. Tretji, osrednji del, nas spominja na dela z vrhunca dunajske moderne – od ustanovitve dunajske secesije leta 1897 vse do izvedbe njenih poglavitnih del okoli leta 1910. Med drugim je na razstavi na ogled celotna spalnica iz stanovanja družine Salzer (Dunaj, 1902), ki jo je oblikoval Josef Hoffmann. Vsi predmeti so postavljeni v kvadratnem sistemu. V spalnici iz Loosovega stanovanja (Dunaj, 1903) pa po drugi strani prevladujeta očitna estetika in intimno ozračje z zavesami in preprogami, ki so nastale po njegovi zamisli. Četrti del razstave, Nove dunajske poti, prikazuje in osvetljuje navdih Hoffmannove estetizacije življenja in Loosovo evolucijsko-emancipacijsko strategijo. Zadnji del razstave, Viri, govori o razvoju Hoffmannovih in Loosovih stališč v ustvarjalnih generacijah po letu 1945 do danes.