Loft, današnji sinonim za luksuzno stanovanje, del nekdanjega skladišča, delavnice, tovarne ali železniške postaje, z velikimi odprtimi prostori in visokimi stenami, je postal splošno znan pojem. Ljudje so se začeli zavedati, da so lahko takšni prostori izredno prijetni za bivanje. Nekoliko manj znano pa je, da velja to tudi za številne primerke industrijskega pohištva.

Industrijska arhitektura je lahko sila zanimiva. Na Dunaju (kjer z družino živi avtor tega članka) so kar nekaj večjih objektov razglasili za »spomenike industrijske arhitekture«. Med drugim so ta naziv dobili: štiri nekdanja velikanska skladišča plina (tako imenovani »Gasometri«), Ankerjeva tovarna kruha, Hellerjeva tovarna slaščic, nekaj nekdanjih tramvajskih remiz ... Vsi ti objekti so ohranili svojo zunanjo obliko, v njih pa so zgradili oziroma uredili stanovanja, pisarne, kulturne in upravne ustanove ter celo cerkve in jim vdahnili novo življenje. Poleg tega so pri številnih drugih dunajskih objektih, kot so tovarna za izdelavo krst, tovarna ledu, tovarna zobatih koles ..., ohranili zgolj manjši del prvotne arhitekturne osnove in jim dodali nove stanovanjske komplekse. Tudi naše dunajsko stanovanje je bilo zgrajeno na območju, kjer je prej stala tovarna (klobas), in to v drugi dunajski občini. Tovarno so ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja porušili do tal, nato pa nekaj let pozneje postavili sodobne stanovanjske stavbe. Na Dunaju, kjer so se, kot vidimo, v zadnjih desetletjih resno ukvarjali z vprašanjem industrijske arhitekturne dediščine, so pozornost namenili tudi industrijskemu pohištvu. Pred nekaj leti so v Muzeju uporabne umetnosti pripravili razstavo na to temo in izdali knjigo Industrijsko pohištvo: prototipi moderne dobe. V zgodovini oblikovanja so sicer te predmete doslej zanemarjali.

Robustno in praktično

Še vedno lahko v tovarnah in podobnih objektih vidimo pohištvo, ki so ga izdelali tamkajšnji mojstri, inženirji, delavci in mehaniki, in to za lastne posebne potrebe v proizvodnih in drugih poslovnih procesih. Gre za stole, mize, omare, police. Praviloma so to preprosti in praktični kosi iz jeklenih plošč, pločevine, jeklenih cevi, desk, ki so jih zvarili, pritrdili z vijaki, kovicami ... Tisto, po čemer se ti izdelki razlikujejo od kosov industrijskega dizajna, je, da so bili osmiš ljeni kot nekomercialni, tako rekoč stranski proizvod. Nastali so iz potrebe, brez kakšnega posebnega razmišljanja o estetiki: mize in delovne klopi so morale biti robustne delovne površine, regali in police so morali biti pregledni prostori za odlaganje orodja, omare so morale biti zanesljivi varuhi tistega, kar je bilo v njih shranjeno, stoli pa izdelani tako, da se je dalo na njih sedeti in z njih zlahka vstajati ... Takšno pohištvo nima nepotrebnih delov, tudi nobenih okraskov. Prav zaradi tega, ker ni obremenjeno z dodatki, velja danes industrijsko pohištvo za zgled funkcionalnosti in oblikovanja, omejenega na tisto najpomembnejše. Preproste konstrukcije in ravne črte teh kosov pohištva so bile kažipot za številne arhitekte klasične moderne na začetku 20. stoletja. Prav z uporabo jeklenih cevi so Marcel Breuer (klubski stolček model B3 Wassily), Mart Stam (stolček iz plinskih cevi) in Ludwig Mies van der Rohe (MR 10) izvedli pravo revolucijo v tej zvrsti pohištva.

Industrijski slog

Že v začetku 20. stoletja je začelo industrijsko pohištvo zanimati tudi vodilne oblikovalce oziroma arhitekte. Takratni velikani arhitekture – Walter Gropius, Peter Behrens, Lud wig Mies van der Rohe, Le Corbusier, Frank Lloyd Wright in drugi – so spoznali, da ni vseeno, ali dela delavec v nekakšni do skrajnosti poenostavljeni industrijski vojašnici ali v prostoru z lepimi proporci in osmišljenimi predmeti, ki niso prepuščeni anonimnim improvizacijskim rešitvam.

Sodobni arhitekti so upoštevali tezo Louisa H. Sullivana, da »oblika vedno spremlja funkcijo « – vendar »z določenimi prilagodit vami«, kot je leta 1952 v knjigi Art and Technic napisal Lewis Mumford. Dejstvo je, da se niso zadovoljili s čisto funkcionalnostjo, temveč so razvili svoj funkcionalistični slog. Ta nikakor ni bil povsem brez izrazne moči in se ni omejeval zgolj na stavbe. Z njim so posegali tudi v notranjost, torej v pohištvo in drugo opremo. Frank Lloyd Wright je že leta 1904 IndustrIjsko pohIštvo opremil upravno poslopje, ki ga je projektiral za družbo Larkin v Buffalu (New York, ZDA). Sam je oblikoval pohištvo, med drugim prve pisarniške kovinske stole. Nekaj pisarniških miz je imelo vgrajene zložljive stole, s čimer naj bi olajšali čiščenje tal. Kljub funkcionalnosti in kakovosti estetskega minimalizma pa vsi primerki industrijskega pohištva – tudi tistega, ki so ga za industrijo zasnovali v ateljejih znanih arhitektov in oblikovalcev – med uporabniki niso bili priljubljeni. Sigfried Giedion, ugledni zgodovinar arhitekture, je v knjigi Mechanization Takes Command ugotovil, da Američani, ki so na svoje stole doma in na delu običajno »priraščeni kot Arabci na konje«, v Larkinovem podjetju verjetno niso razvili sožitja z večkotnimi Wrightovimi pisarniškimi stoli, ki so bili izdelani iz številnih kvadratastih delov.

Moda in nostalgija

V ZDA so se lofti pojavili že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, od sedemdesetih let naprej pa je postalo tako v severnoameriških kot v zahodnoevropskih mestih normalno in celo moderno stanovati v njih – v nekdanjih delovnih ali skladiščnih dvoranah, ki so jih preoblikovali v stanovanjske objekte. Takšni stanovanjski prostori, ki so praviloma zelo veliki in brez vmesnih zidov, omogočajo stanovalcem individualni in alternativni način bivanja, ki se precej razlikuje od bivanja v majhnih stanovanjih mestnega jedra. Lofti so postali »buržoazni šik«. Vzporedno z zatonom industrijske ere pa tudi industrijsko pohištvo vse bolj dobiva svoje mesto v takšnih in tudi drugih stanovanjih. Poleg izvirnosti se v njem zrcali nostalgična potreba po predstavitvi zgodovinske dediščine, podobne tisti, ki jo zaznamo, ko v sodobnem stanovanju zagledamo rokokojske stole ali bidermajersko pisalno mizo. Brazgotine, nastale med uporabo, patina in rja na teh predmetih zagotovo niso nekaj, kar bi nas odvračalo.

Pravzaprav je ravno nasprotno.