»Slabo« in »dobro«, »z okusom« in »brez okusa« so človeške kategorije. Dogaja se, da predmete, ki so najprej veljali za estetske in dobre, pozneje zavračamo kot slabe in brez okusa – pa tudi nasprotno. Dunaj ima s tem dovolj izkušenj. Zdaj najbolj bleščeča dunajska avenija Ringstrasse, ki obkroža zgodovinsko mestno jedro, je v drugi polovici 19. stoletja nastala na območju nekdanjega mestnega zidu. Ob njej so zgradili številna monumentalna poslopja, in to v glavnem v historicističnem slogu, nad katerim so se svojčas zgražali številni arhitekturni kritiki. Medtem je postala arhitektura Ringstrasse poseben pojem s pozitivno konotacijo – poslopja dunajskega Ringa vsako leto občuduje na milijone obiskovalcev avstrijskega glavnega mesta.

Tudi keramični vrtni palčki so zdaj za mnoge pravi kultni predmeti. Nič več nimajo slovesa malomeščanskega vrtnega kiča, enako velja za ameriške Pink Flamingos. Plastične kopije rož­natih flamingov so ena od ikon popkulture.

Estetska vzgoja v »mučilnici«

Češko-nemški umetnostni zgodovinar Gustav Edmund Pazaurek (1865–1935) je ob koncu 19. stoletja točno vedel, kaj so dobre in kaj slabe stvari. To je bil čas prave eksplozije industrijske proizvodnje. Vzporedno s poplavo cenenih izdelkov, nadomestkov in dekorativne norosti so se začeli razsvetljeni ljudje na prehodu iz 19. v 20. stoletje zavedati nujnosti estetske vzgoje širših slojev prebivalstva. Pazaurek je leta 1899 v nemški reviji Varuh umetnosti predlagal, naj vsak muzej uporabne umetnosti ustvari zbirko slabih stvari in jih postavi na ogled v posebni »mučilnici«. Tako bi bili obiskovalci deležni posebne terapije s šokom. Desetletje pozneje je kot direktor Pokrajinskega muzeja v Stutt­gartu res ustanovil oddelek za zablode v okusu s takšnimi predmeti. V njem so bili na ogled obrtniški in industrijski estetsko povsem ponesrečeni izdelki.

Pazaurek je izdelal kategorizacijo »napak«, na podlagi katerih nastajajo »slabe stvari«. Na prvem mestu so bile napake v materialu: bodisi da je bil slabo izbran, slab (zdravstveno oporečen, takšen, ki hitro razpade, itd.), slabo obdelan, iz različnih razlogov zamenjan z neprimernim itd. Na drugem mestu so bile dekorativne napake, ki imajo prav tako vse polno podkategorij: nenormalne oblike, pretirani ornamenti, grob dekor, primitiven in neprimeren dekor …

Po Pazaurekovi klasifikaciji lahko predmete uničijo tudi konstrukcijske napake ali pa gre za kič, ki je prav posebna kategorija. Kič je opredelil kot cenen, neumetniški, množični izdelek, ki nima nikakršnega odnosa do uporabljenega materiala, dizajnerskega izraza in dekoracije. Narejen je z enim samim ciljem: da prinese čim večji dobiček.

Spremenjena merila sodobnega časa

Kompleksna Pazaurekova sistematika je bolj ali manj primerna tudi za današnje dni. Obiskovalec razstave opazuje izdelke po kategorijah v kontekstu opisanih napak. Pri sodobnih se zdi, da ni mogoče tako zlahka kategorizirati slabega okusa in tako enopomensko opisati njegovih kategorij. »Prekrški« niso neposredno vidni v konstrukciji, materialu ali dekorju. Pa vendar je mogoče slabe stvari prepoznati in analizirati v ekološkem in nasploh družbenem kontekstu.

Pazaurekov katalog napak je na razstavi Slabe stvari: enciklopedija slabega okusa dopolnjen z novimi kategorijami, v katerih se kaže današnji odnos do estetskih vrednot. Sodobni eksponati niso opredeljeni s starimi kategorijami. Njihova spornost se kaže v marketinških lažeh, ekološkem kriminalu, izkoriščanju revnih držav in njihovega prebivalstva in podobno.

Zdaj se izdelki ne ocenjujejo po nekakšnem kanonu dobrega okusa, temveč po tem, ali gre za »dobre« oblikovalce, proizvajalce – in porabnike –, kar pomeni dobre do celotnega človeštva in planeta Zemlja. Stvari, ki jih uporablja in s katerimi se je obdal porabnik, so vse bolj odsev njegove etične in ekološke odgovornosti.

Dolg seznam

Sodobne kategorije slabih stvari, ki jih tematizira razstava, so: sprejemanje nasilja (stvari, ki spodbujajo k nasilju ali ga banalizirajo); igračke, ki so za otroke škodljive (zaradi materiala, izdelave ali z moralnega vidika); nesprejemljive razmere proizvodnje (sramot­no nizke mezde delavcev v revnih državah, ki izdelujejo stvari za zahodne trge); izkoriščanje otrok; razsipavanje s surovinami in drugimi viri; onesnaževanje okolja; mrhovinarski kič (predmeti, ki kažejo nadvlado ljudi nad živalmi, kot so trofeje, deli živalskih teles v različnih izdelkih in podobno); uporaba delov ogroženih živali (na primer: slonovina); seksistični dizajn; rasistični dizajn; pretirana ekskluzivnost (uvožene stvari, ki doma niso dostopne, uvoz pa je povezan s pretiranimi stroški); načrtovana zastarelost. Zadnja kategorija je ekonomska strategija, s katero se ovira ali celo onemogoča popravilo predmetov: cilj tega je skrajšanje roka trajanja, da se ustvari povečano povpraševanje po novih izdelkih, s tem pa povečajo prihodki in dobiček.

Prispevek obiskovalcev

Obiskovalci razstave Slabe stvari: enciklopedija slabega okusa lahko prinesejo tudi svoje predmete. K eni od vrste vitrin je mogoče pristopiti tudi z zadnje strani, kjer so prav tako nameščeno police. Na teh policah lahko vsak obiskovalec pusti kakšen svoj predmet, ki se mu zdi slab in od katerega se mu ni težko ločiti. Vsak nov eksponat potem dobi identifikacijsko kartico, na kateri je zapisano ime nekdanjega lastnika in zakaj se mu je zdel predmet slab. Na koncu razstave 6. julija bodo vse prodali. Izkupiček bodo podarili dunajski instituciji Neunerhaus, dobrodelnemu društvu, ki zagotavlja stanovanja ter zdravstvene in zobozdravstvene storitve brezdomcem.