Družinsko hišo si želi veliko prebivalcev Avstrije, pravi Bernd Hartmann iz avstrijskega zveznega ministrstva za izobraževanje, umetnost in kulturo, ki podeljuje nagrado za najboljšo avstrijsko hišo. »Približno 45 odstotkov vseh gradbenih dovoljenj v Avstriji izdajo za družinske hiše,« pove Hartmann.

Toda to niso samo nove stavbe, nam pojasni Dietmar Steiner, direktor dunajskega arhitekturnega središča, v katerem smo si na velikih panojih ogledovali fotografije nagrajenih hiš. Veliko stavb preuredijo ali dogradijo, morda zato, ker v hišah, ki so jih zgradili dedki in babice v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, zdaj živi generacija vnukov. Ti so ugotovili, da je čas za spremembo, in morda niso čustveno navezani na obstoječe zidove kakor njihovi starši, ugiba Steiner. Kljub temu je pri več projektih, ki jih je žirija uvrstila med uspešne, opaziti, da se naročniki dobro zavedajo pomena kontekstualnega sobivanja starega in novega.

Nadaljnje možnosti sodobne arhitekture

Želja po lastni strehi nad glavo je kratko malo antropološka stalnica. Poleg tega pri nobenem drugem gradbenem podvigu ni arhitekt dolžan tako dosledno upoštevati potreb naročnikov. Zato je enodružinska hiša vedno bila pomemben laboratorij arhitekturnega razvoja, pri katerem je kar najboljšo rešitev mogoče zagotoviti samo z nenehnim dialogom.

Današnji »novi gradbeniki« uresničujejo projekte nove arhitekture. Za veliko nagrajenih hiš in tistih, ki so se uvrstile v ožji izbor, so značilne velike steklene površine. Karoline Mayer iz dunajskega arhitekturnega središča, predsednica žirije za najboljšo avstrijsko hišo, pravi, da nekatere vrste sodobnega stekla niso izolacijsko prav nič slabše od najsodobnejših izoliranih zidov.

Na letošnji natečaj se je prijavilo 112 družinskih hiš. Videli smo lahko zelo različne stavbne tipologije v topografsko zelo različnih okoljih. Žirija, v kateri so bili predstavniki arhitekturnih združenj iz vsake od devetih avstrijskih dežel, je v ožji izbor uvrstila 29 stavb. V drugem krogu je izbrala zmagovalca v vsaki deželi.

Drugačna rešitev od sosedove

Hiše so odprte za svoje neposredno okolje, očitna pa je tudi težnja po uporabi tradicionalnih krajevnih materialov ter po tem, da materiali niso preveč obdelani, ampak ostanejo »surovi«. Veliko je eksperimentiranja, čedalje pomembnejši je tudi ekološki vidik projektiranja. Takšne hiše so danes standardne in ne vzbujajo več pozornosti kot nekoč, saj je takšen pristop celo pričakovan.

Dietmar Steiner opozarja na še eno pomembno modno težnjo: »Naročila za gradnjo družinskih hiš niso več omejena z zahtevami 'naselja', ki določa enak tip za vse, ampak so čedalje bolj samosvoja in usmerjena k ustvarjalnim rešitvam vsake posamezne stavbe. Ne moremo govoriti ne o edinstvenem slogu ne o posebni usmeritvi v arhitekturi. Vedno več je samosvojih interpretacij glede na vsako posamezno lokacijo in njeno okolje. Zato moramo pozabiti na zgodovinsko pomembna in pogosto homogena evropska kulturna območja, ki so ustvarila vsako svojo vaško oziroma mestno družinsko hišo,« ugotavlja Steiner.

»Samostojna enodružinska hiša v Evropi je izum druge polovice 20. stoletja. Zato lahko ta gradbena naloga najde svojo podobo in identiteto, samo če upošteva sočasni družbeni heterogeni razvoj,« pravi Steiner in opozarja, da najboljša avstrijska hiša ne govori samo o zadovoljnih arhitektih ter veselih naročnikih in njihovih družinah, ampak tudi o stanju sodobne družbe in nadaljnjih možnostih njene gradbene kulture.

Zmagovalke po deželah

Žiranti so za najboljšo hišo na Gradiščanskem izbrali vaško hišo s štirimi krili, ki pravokotno zapirajo dvorišče. Posebnost projekta, ki ga je načrtoval biro Looping Architecture, je zgornje nadstropje, ki je videti kot »hiša na hiši«. Uporabne površine je 150 m2. »Tam, kjer je nekoč stal svinjak, je zdaj urejeno notranje dvorišče, ki je pregrajeno in nekonvencionalno odprto. Transparentni stavbni in ateljejski del je prilagojen zgodovinski strukturi. Govorimo lahko o dialogu med zunanjostjo in notranjostjo ter med starim in novim. Grob material pa je čisto po svoje privlačen in zdi se, kakor da ga niso dokončno obdelali,« pravi član žirije Erich Kugler iz biroja Architektur RaumBurgenland.

Najboljša hiša na Koroškem je Backboard, samostojna, preurejena stavba, katere načrtovalci, biro Winkler + Ruck Architekten, so po mnenju žirije našli funkcionalno in optično izjemno uspešno rešitev težav zaradi hrupa. Hiša ima 200 m2 uporabne površine. »Spretno preurejena in dograjena hišica arhitekta Franza Baumgartnerja je najbolj prepričljiva med sicer zelo raznovrstnimi zgradbami ob Vrbskem jezeru. Jedro hiše odpira nove prostore in poglede. V drugi vrsti vzporedno s progo stoji novogradnja s funkcionalnimi prostori, zavarovanimi pred hrupom. S skrbno izbrano in zelo kakovostno notranjo opremo je dober primer sodobnega odnosa do zgodovinske zapuščine,« pravi član žirije Gerfried Ogris iz arhitekturne hiše Koroške.

Na Spodnjem Avstrijskem sta žirijo najbolj prepričala stanovanjska dvojčka v Dunajskem gozdu, projekt biroja AL1 ArchitektInnen in Petra Kneidingerja. »Dve hiši, živahni kakor njuni stanovalci, se stikata pri vhodu in stojita druga nasproti druge, vsaka ima 205 m2 uporabne površine. Zgradba je izdelana iz betona in lesa, tla so iz gline. Kopalnica je prehoden prostor, notranji zidovi so prilagod­ljivi. Pred soncem stavbo zastirajo številna sadna drevesa. Preprosto in skladno,« pravi član žirije Harald Höller.

Moser und Hager Architekten so se podpisali pod projekt Hiše 001, najboljše v Gornji Avstriji. Posebnost samostojne družinske hiše s 178 m2 uporabne površine in 60 m2 garaže so po mnenju žirije cenovno učinkoviti materiali in privlačen videz. »Šele na drugi pogled se razkrije logika te sodobno interpretirane hiše s klasično streho. S samozavestno pripravljenim programom so dosledno in načelno uresničili dogovorjene cilje naročnika in arhitekta – tako prostorsko in estetsko kot finančno. Načrtovan je bil tudi pogled na Donavo in predalpsko območje. Materialno in tehnično groba podoba je bila spretno načrtovana, da bi znižali stroške, poleg tega je zelo uporabna,« meni član žirije Michael Schröckenfuchs iz gornjeavstrijskega arhitekturnega foruma.

Odlika zmagovalne hiše na Salzburškem je uspešna povezava jasno opredeljene gradbene enote z naravnim okoljem. Samostojna stavba ima 180 m2 uporabne površine. Pod projekt se je podpisal biro Meck Architekten gmbh. »Jasno izdelano gradbeno telo je zaradi svoje enovitosti podobno kiparskemu delu v pokrajini in zdi se, kakor da je preprosto in jasno izdelano iz pobočja. Zaradi naravnega opaža iz macesnovega lesa se bo stavba starala elegantno in bo čedalje bolj veljala za sestavni del naravnega okolja. Dragoceni in odlično obdelani pristni domači materiali ustvarjajo ozračje udobnosti,« pravi član žirije Karl Thalmeier, Initiative Architektur Salzburg.

Na Štajerskem se je žirija odločila za samostojno, preurejeno stavbo, ki je dobro usklajena z dosedanjim stanjem. Ima 162,5 m2 uporabne površine. »Zanjo so značilni skrbni posegi v obstoječe stanje, na novo zgrajen zimski vrt pa varuje rastline, je ločen od ulice in ustvarja domače dvoriščno ozračje,« pravi članica žirije Eva Guttmann iz arhitekturne hiše iz Gradca.

Najboljša hiša na Tirolskem nima samo nenavadnega imena Most, temveč so njene posebnosti po mnenju žirije tudi nenavadna rešitev s približevanjem naravnemu okolju, ki se jim pridružujeta odprtost in cenovno učinkovita gradnja. Samostojna stavba s samo 62 m2 pozidane površine ima 90 m2 uporabne površine. Je delo biroja Günter Mohr architekten. »Hiša je sicer majhna, vendar preseneča s številnimi nenavadnimi rešitvami. Sestavljena je iz dveh ločenih delov, katerima bo brez težav mogoče dograjevati nove zgradbe, dodatni prostor za shrambo pa je urejen v cevi, vkopani v hribu. Tudi notranjost je zelo premišljeno in spret­no urejena z izjemnim pogledom na dolino in pobočje hriba,« pravi član žirije Andreas Flora iz tirolskega biroja aut.architektur und tirol.

Pri preurejeni samostojni Hiši S, ki se je najbolje odrezala na Predarlberškem, je bila odločilna energijska sanacija z domačimi ekološkimi materiali. Zgradbo s 169 m2 uporabne površine je načrtoval biro Georg Bechter Architektur und Design. »V regiji Bregenzerwald je čedalje več lesenih hiš, ki so jih začeli graditi po generaciji hiš iz opeke. Zmagovalna hiša je dobila toplotni ovoj iz zvitih bal slame, pod njimi pa poševno urezani okenski okvirji povezujejo notranjost s pokrajino in zagotavljajo dobro osvetlitev. Hiša dokazuje, da je mogoče izdelati tudi alternativno izolacijo,« pravi članica žirije Marina Hämmerle iz arhitekturnega inštituta na Predarlberškem.

In še najboljša hiša na Dunaju: to je vila W, pri kateri je žirija opozorila na temperaturno spremenljivost fasadnih elementov, ki postanejo kot oblikovalski element. Samostojno zgradbo s kar 428 m2 uporabne površine sta projektirala Oskar Leo Kaufmann in Albert Rüf. »Bela fasada in senčnik iz kovanega železa elegantno povezujeta notranje prostore z okoljem. Različne višine prostorov skupaj z odprto galerijo in dragocenimi materiali ter drugimi elementi ustvarjajo napeto notranjost, ki je hkrati topla in velikodušna. Arhitekturno in obrtno mojstrovino so zgradili za neko gradbeniško družino, ki je hotela živeti v arhitekturno kakovostni hiši, ne pa poudarjati svojega življenjskega sloga,« pravi članica žirije Karolin Mayer iz arhitekturnega središča na Dunaju.