Kaj sploh je novost? Odgovor ni vedno preprost. Ko se pri nas pojavi trajnica, ki je doslej nismo poznali, navadno pravimo, da gre za novost, čeprav so jo celo v sosednji državi že dolgo gojili ali pa kje drugje raste v naravi. Včasih ta vzdevek prilepimo celo rastlini, ki raste pri nas v naravi, pa smo nenadoma »odkrili« njeno lepoto in uporabnost tudi za vrtno rabo. Vsaka vrtnarija, ki kaj da nase, ne samo v Sloveniji, objavlja novosti zadnjih let, ki jih je vpeljala v vzgojo, čeprav so bile morda drugje dostopne že prej. Tako ravnajo tudi velike semenarske hiše in pridelovalci matičnih ter mladih sadik trajnic, ki delujejo kot multinacionalke. Motiv je najprej priteg­niti pozornost kupcev, šele potem pride na vrsto razvoj stroke.

Poleg tako lokalno ali individualno obarvane uporabe izraza novost pa obstaja tudi bolj nepristranska registracija novosti – patentiranje, kadar gre za vzgojo v svetovnem merilu res novih sort, ki se vodijo v posebnih registrih. Praviloma je razmnoževanje zaščitenih sort nepooblaščenim prepovedano. Tisti gojitelji, ki pa si to pravico pridobijo, za vsako vzgojeno sadiko plačajo avtorju licenčnino. Takšne sorte trajnic so tudi v Sloveniji dosegljive v večjem ali manjšem obsegu.

Pot do nove sorte je največkrat zapletena, dolgotrajna in draga, zato je zaščita s patenti logična, z njo si avtorji vsaj deloma povrnejo stroške in imajo moralno zadoščenje. Res je tudi, da so komercialno uspešne le redke novosti, večina pa jih utone v pozabo iz različnih razlogov. Morda niso bile dovolj dobre ali pa niso imele primerne marketinške podpore.

Nekdaj so nove sorte nastajale z odbiro v naravi in na vrtu spontano nastalih križancev ali mutacij. Pozneje so se mnogi žlahtnitelji posvečali načrtnemu križanju, zdaj pa se z genskim inženiringom nove sorte marsikdaj producirajo že kar serijsko in pred uvedbo na trg ne gredo skozi dovolj stroga sita. Ena izmed ameriških žlahtniteljskih hiš v zad­njem času predstavi celo petdeset novih sort ameriških slamnikov na leto. Potem pa v praksi ugotavljamo njihove pomanjkljivosti.

Dejanska uporabnost novih sort

Ko govorimo o uporabnosti, je treba najprej uporabnike popredalčkati v skupine. Trajnice lahko zasajamo v javne nasade zaradi skrbi za urejeno in barvito okolje ob hkratni racionalizaciji porabe javnega denarja. Vrt, ki ni ravno minimalističen, lahko zasajen s trajnicami postane vsakodnevno ali občasno pribežališče sprostitve potrebnemu posamezniku. Z nekaj brkljanja po zemlji in med opazovanjem spreminjanja rastlin si namreč hitro napolnimo baterije. Tretja skupina uporabnikov trajnic pa so lastniki vrtov, ki jim je zbirateljstvo hobi in potrebujejo vedno kaj novega, doslej še ne videnega. Za vsako od teh skupin izbiramo trajnice, tudi novosti ali celo zaščitene sorte, po drugačnih merilih. Če smo premislek o merilih zanemarili, bomo pri delu neuspešni in učinek bo nasproten od želenega.

Trajnice za javne nasade

Za javne nasade bi morali biti merili za izbiro vrst in sort trajnic predvsem njihova dolgoživost in preprosto vzdrževanje, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi estetska učinkovitost. Za uspeh je prav tako nujno upoštevati posebnosti posameznih rastišč, to pa pomeni, da je treba vsako trajnico dobro poznati in imeti z njo v naših razmerah že precej izkušenj. Tipičen primer slabe izbire so novozelandski šaši v rjavih, bakrenih in oranžnih barvah, ki jih tujci pri nas predstav­ljajo kot trajnice, nekatere celo kot zavarovane nove sorte. V resnici pa na Novi Zelandiji in v podobnih podnebnih razmerah res uspevajo kot trajnice, medtem ko pri nas redkokdaj preživijo zimo ali dve na prostem. Obnašajo se torej bolj kot enoletnice, nikakor pa ne kot rastline, primerne za trajne nasade.

Trajnice za obhišne vrtove

Ko izbiramo trajnice za obhišni vrt, imamo bolj ohlapna merila kot pri javnih nasadih. Poleg tega se vrtovi med seboj lahko zelo razlikujejo in trajnice v njih uporabljamo za različne namene, od prekrivanja tal do oblikovanja cvetočih gred ali celo pridelave cvetja za domače šopke in še marsikaj drugega. Tu običajno potrebujemo glavnino preizkušenih trajnic, lahko pa si privoščimo tudi nekaj bolj ali manj ekstravagantnih novosti, ki jih bomo pač zamenjali, če se ne bodo obnesle. Izbor bo seveda odvisen tudi od naše siceršnje umirjenosti in tradicionalnosti ali pač nagnjenosti k modnosti in ekstravaganci. Seveda pa se bomo odločali še po mnogih drugih estetskih merilih in upoštevali, koliko časa in skrbi lahko namenimo vzdrževanju.

Zbirateljski vrtovi

Največ nepreverjenih novosti med trajnicami najde svoj prostor prav na zbirateljskih vrtovih. Tu ni najpomembnejše vnaprej vedeti, kaj lahko od novosti pričakujemo, najpomembnejše je imeti čim več novih vrst in sort. Nenavadne oblike in barve cvetja in listja so tu gonilo odločitev. Če kaj ne uspe, morda poskusimo znova ali se že vnaprej sprijaznimo z dejstvom, da vse pač ne more uspeti.

Prav zbirateljski vrtovi so odlične »preizkusne postaje« za nove sorte. Njim se lahko zahvalimo, da nam širijo obzorje in za nas opravijo pomembno delo uvajanja in opazovanja novosti, ki smo jih morda zasledili na tujih razstavah in v tujih prodajnih katalogih trajnic. In o rezultatih poskusov in opazovanj se nato širijo informacije od ust do ust.

Morda končamo z mislijo našega priznanega strokovnjaka za okrasne rastline dr. Aleksandra Šiftarja: »Veliko je novih sort, vendar je med dvestotimi morda katera res tudi uporabna.« Tudi moje izkušnje pri dolgoletnem preizkušanju novega med trajnicami to opažanje potrjujejo.