Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Trajnice: Muhaste, dokler jim ne ustrežemo

Za trajnice na okrasnem vrtu se večinoma odločimo zato, ker od njih pričakujemo dolgoživost in trpežnost. Pri izbiri vrst in sort, od katerih si želimo, da bi nas razveseljevale s cvetenjem, lepimi listi in obliko rasti, so zato prvo sito prostor in lastnosti tal, kjer bodo rasle. A velja tudi, da v naravi ni ostrih ločnic, zato si velikokrat želimo sami preizkusiti, kako se bo kakšna zahtevnejša rastlina, v katero smo se zagledali, obnesla v naši oskrbi.

Ker za večino gojenih rastlin velja, da ne prenašajo zastajanja vode okrog korenin oziroma najbolje uspevajo v dobro odcednih tleh, lastnosti teh izboljšamo predvsem z dodano organsko snovjo, bodisi vrtnim kompostom, listovko, šoto, zelo dobro uležanim hlevskim gnojem, glineni prsti pa lahko za odcednost dodamo tudi pesek. Lahka, peščena tla po drugi strani z vkopavanjem organske mase bolje ohranjajo vlažnost. Za nekatere trajnice velja zmotno prepričanje, da ne prenesejo zimskega mraza, pa jih v resnici pogubi zimska mokrota, v kateri zgnijejo. To se rado zgodi pri sivki in perovskiji (Perovskia), ki sta sicer napol trajnici, saj jima spodnji del stebel oleseni.

Večina trajnic dobro uspeva v običajni vrtni prsti, ki je nevtralna do blago kisla, le nekatere med njimi uspevajo zgolj v kislih tleh. Jih pa veliko kislo prst prenaša, zlasti trajnice, ki v naravi rastejo v senci gozdnih dreves in ob gozdnem robu. Med njimi je poleg praproti tudi nekaj pokrovnih zimzelenih trajnic, dobrodošlih za prekrivanje tal med višjimi trajnicami in grmovnicami, ki potrebujejo več vlage: debelačka (Pachysandra terminalis), veliki in mali zimzelen (Vinca minor in Vinca major), kopitnik (Asarum europaeum) in še nekatere. Trajnice, ki lepo rastejo v kislih tleh ter potrebujejo bogato humusno prst, rahlo senco in vlažno rastišče, se dobro počutijo poleg rododenronov, ki smo jim uredili kislo gredo, tako da smo vsaj pol metra globoko jamo, od strani neprepustno ograjeno od preostalega terena, napolnili z mešanico preperelega hlevskega gnoja, šote in kremenčevega peska. V nadaljevanju predstavljamo nekaj trajnic, ki so muhaste le, dokler jim ne znamo ustreči.

1. Vrtne kresnice

Vrtne kresnice so zelo priljubljene poleti cvetoče trajnice. Vrtnarji so vzgojili zelo lepe sorte, ki so na vrtu trpežne in hvaležne, če le upoštevamo njihovo temeljno zahtevo po hranilni, vlažni in rahlo kisli zemlji. Sadimo jih lahko tudi med rododendrone, ki potrebujejo izrazito kislo zemljo.

2. Zali kobulček

Zali kobulček sodi v hladen del vrta, saj naravi raste na vlažnih travnikih in celo v svetlejših gozdovih. Najlepše uspeva v bogatih, vedno vlažnih tleh v polsenci, če ga redno zalivamo, tudi na soncu. Ko ga posadimo, se sprva razrašča nekoliko počasneje in lahko zacveti šele po dveh letih. Ko pa se dobro ukorenini, dolgo uspeva na istem mestu.

3. Jegliči

Etažne primule sodijo med najbolj cenjene jeg­liče. Rade imajo sveža, senčna mesta in dobro prehranjena tla. Dobro se počutijo tudi na vlaž­nih obrežnih rastiščih. Tla se ne smejo nikoli izsušiti. Ne marajo vetra, zato jih sadimo na zavetne lege. Le avriklji in drugi gorski jegliči imajo radi jutranje sonce, opoldne pa senco.

4. Hoste in praproti

Tudi hoste najlepše uspevajo na senčnih mestih, v vlažnih, a odcednih in bogatih tleh. Globoka senca jim ne ustreza, saj potrebujejo vsaj dve uri sonca na dan. Svetlo zelene in rumenolistne sorte uspevajo tudi na bolj sončnih legah, če je le zemlja zadosti vlažna, temnolistne in modro obarvane pa sodijo v senčen del vrta. Pogosto so edina skrb, ki jo imamo s hostami, požrešni polži. Lepe so v družbi praproti, saj se tekstura njihovih listov lepo dopolnjuje. Večina praproti ima rada rahla odcedna tla, vendar stalno vlažna tla, tudi kisla. Z njimi bomo uspeš­ni, če le izberemo na mraz odporne vrste ali sorte in jih posadimo v čim bolj globoko senco, kjer jih ne bo pestila vročina.

5. Ramonda

Ramonda sodi v isto družino kot afriška vijolica. Najbolje uspeva, če posnemamo razmere na naravnem rastišču. Idealna je skalna stena, obrnjena proti severu, ki ni izpostavljena soncu. Če jo posadimo v razpoke vertikalno, lahko kapljice hitro odtekajo z listov, saj na njih ne mara mokrote. Zbiralci to zahtevno trajnico najuspešneje gojijo v mahovnjaku.

6. Kamnokreč

Mahovni kamnokreči imajo mehke, živo zelene rozete deljenih listov, nad katerimi se pozno spomladi dvignejo beli, rožnati in rdeči cvetki. Slabo prenašajo sušo, če jim ne moremo zagotoviti stalno vlažnih tal, jih sadimo le v polsenco ali zelo svetlo senco. Njihove zelene blazinice se hitro razraščajo.

7. Encijan

Kohov svišč ali encijan v nižinskih predelih ne mara suhega, sončnega rastišča. V gorskem okolju, kjer je avtohton, resda uspeva na soncu, vendar tam prst dobro ohranja vlago. Ta prelepa trajnica z velikimi modrimi lijakastimi cvetovi je sprva počasne rasti, potem pa nas dolgo razveseljuje. Potrebuje dobro prehranjeno zemljo. Mnogi encijani z drugih celin ali križanci imajo posebne zahteve in jih je na vrtu težko gojiti. Nekaterim godi kisla prst.

8. Sivka

Sivka uspeva tudi v celinskem podnebju, a je zanj primerna le ozkolistna ali prava sivka, Lavandula angustifolia. Ni občutljiva na mraz, temveč predvsem na zimsko mokroto, v kateri zgnije. Če so vrtna tla težka, ji izkopljemo sadilno jamo, na dno nasujemo drobno kamenje in jo posadimo v mešanico revnega komposta, vrtne zemlje in grobega peska. Obraščanje je odvisno od sorte, pri nekaterih se mladi poganjki razvijejo pri tleh, pri drugih više, zato je, dokler se o tem ne prepričamo, ne režemo prenizko. Če sadike obrežemo jeseni ali prepozno poleti, novi poganjki do zime ne bodo dozoreli in rastlina lahko propade.

Komentarji