Pri Japoncih tako občudovani črni teloh, H. niger, in blagodišeči teloh, H. odorus, sta najpogostejša predstavnika rodu pri nas. Prvi nas navdušuje z velikimi belimi cvetovi, ki pozneje različno močno pordijo ali pozelenijo. Črni pa se imenuje zaradi temnih korenin. Blagodišeči je veliko bolj prezrt, saj ga razen v krepkih šopih na traviščih zaradi jabolčno zelene barve teže opazimo. Prav tako zelenocvetni deljenolistni teloh; H. multifidus subsp. istiracus najdemo v južni Sloveniji. Hostni teloh uspeva denimo na Pohorju in v Beli krajini, temnoškrlatni, H. atrorubens, pa je podobno kot deljenolistni prav tako razširjen po južni polovici, manjka le v submediteranskem območju, njegovi cvetovi pa variirajo od zelene do temno škrlatne.

Druge vrste

Obstaja še nekaj botaničnih vrst, a pogosteje gojimo le svinčeni teloh, H. lividus, in njegove sorte, smrdljivi teloh, H. foetidus, in korziški teloh, H. argutifolius. Svinčeni izstopa po lepih, nekoliko pisanih listih, na katerih se prelivajo srebrna, temno zelena in celo malce rožnato vijoličaste. Cvetovi te majorške vrste so pridušenega rožnatega odtenka, manjši in združeni v socvetja. Smrdljivi teloh je eden postavnejših, saj do meter visoko steblo krasijo dlanasto sestavljeni temno zeleni listi in številni majhni jabolčno zeleni cvetovi. »Smrdi« le, če zmečkamo liste. Korziški je po načinu rasti nekoliko podoben smrdljivemu, le da je malce nižji, listi so bolj usnjati, nekoliko svetlejši, celo rahlo sivkasti in nazobčani. Svetli jabolčno zeleni cvetovi so večji in bolj na široko razprti.

Vzhodnjaški križanci

V katalogih vrtnarij in po vrtnih centrih zelo pogosto opazimo ime vzhodni teloh, H. orientalis, a dejansko je pravi vzhodni teloh težko izslediti. V naravi, predvsem v Mali Aziji, se pojavljajo tri podvrste v beli, kremno rumeni in rdečepikčasti različici. Te telohe, ki jih kupujemo pod imenom H. orientalis, bi morali imenovati vrtni telohi; znanstveno na primer H. x hybridus, saj gre za kompleks­ne križance vzhodnega teloha s številnimi drugimi vrstami in drugimi križanci.

Če ste začetnik, svetujem sajenje ravno teh križancev, saj so izredno preprosti za gojenje. Glede tal niso izbirčni, poskrbimo le za odced­nost. Lepo zimzeleno listje deluje kot krasen zelen pokrov pod grmovnicami in drevnino, cvetje pa je na voljo v vseh barvah, le modra manjka. Poznamo tudi polnocvetne in pikaste različice. Pogosto se tudi sami zasejejo, a sejanci bodo drugačni, saj se radi križajo, pa tudi sicer večina potomcev razkrije genetsko mešano ozadje posameznega starša.

Drugi pomembni križanci

Med pomembnejše križance, ki so primerni tudi za slovenske vrtove in hkrati dokaj lahko dostopni na trgu, spadajo H. x nigercos. Ti so nastali s križanjem črnega in korziškega teloha. To je tudi lep primer, kako se v križancu združijo za nas najlepše in najboljše lastnosti starševskih vrst. Črni teloh prispeva velike, pretežno bele cvetove, korziški pa postavno, po robu nazobčano listje. Črni teloh je občutljiv na sušo, vročino in sonce v nižini, križanec pa vse našteto prenaša veliko bolje.

H. x sternii so križanci med korziškim in svinčenim telohom. Njihovo lepo listje, močnejša in večja socvetja ter celo boljša prezimnost so lastnosti korziškega teloha, svinčeni je po prezimnosti namreč za naše območje nekje na meji. Križanci so si po videzu različni. Tisti, pri katerih se izrazi več svinčenega teloha, so bolj pisanolistni, cvetovi pa imajo več rožnatega odtenka.

Če opisani križanec naprej križamo z našim črnim telohom, dobimo H. x ericsmithii. Rezultat so nekje 35 centimetrov visoki križanci s temno zelenomodrimi do zelenimi listi in s stebli po več velikih kremno belih ali rahlo rožnatih cvetov.

Na vrtu

V naravi sicer telohe najdemo po gozdovih, gozdnih obronkih, jasah, pašnikih … torej na precej raznolikih rastiščih. Na vrtu pa bodo najbolj zadovoljni, če jim bomo namenili polsenčno mesto pod listavci v globoki in humozni zemlji, ki se nikoli popolnoma ne izsuši. Zelo pomembna je tudi odcednost, saj slabo prenašajo zastajanje vode. Najpogosteje gojeni križanci vzhodnega teloha, ali pravilneje kar vrtni telohi, dobro uspevajo tudi na bolj sončnih mestih, izredno dobro pa prenašajo tudi vročino in dolgotrajno sušo. Za večino velja, da ne potrebujejo dognojevanja z močnimi gnojili, ampak bo dovolj, če jim bomo obnavljali organsko zastirko ali jim natrosili nekaj komposta.

V cvetličnih loncih

Pri sajenju lonec ali cvetlično korito napolnimo z drenažno plastjo (npr. pesek) in zelo odcednim substratom. Najpogosteje kupimo bogato cvetoče sadike v vrtnih centrih in jih v zimskem času uporabimo za sezonske nasade, pozneje pa jih presadimo na vrt. Če se odločimo, da jih bomo še kakšno leto obdržali v loncu, jih moramo pognojiti bogateje kot tiste na vrtu in redno zalivati. Tisti, ki imate na vrtu zaradi neugodnih talnih in/ali mikroklimatskih razmer težave na primer z gojenjem črnega teloha, poskusite in ga posadite v posodo. Verjetno boste presenečeni, kaj lahko dosežete s takim pristopom.

Rezano cvetje

Zgodnje in bogato cvetenje, velikokrat tudi na dolgih steblih, nas še kako mami, da bi si z njimi polepšali notranje prostore. Žal telohi niso dobro oziroma obstojno rezano cvetje. Dokaj vzdržljiva so cvetna stebla H. foetidus in H. corsicus. H. niger in H. atrorubens sta še nekako zadovoljiva, najbolj pa bomo razočarani ravno nad najprivlačnejšimi vrtnimi. Ti naj bodo raje rezervirani za vrt.

Bolezni in škodljivci

Večina splošno gojenih vrst in sort telohov ni zelo občutljivih na bolezni. Še največ težav lahko povzroči črna pegavost (Conithyrium hellebori), ki jo prepoznamo po zelo temnih pegah in lisah na cvetnih popkih ter listih. V tem primeru je pomembna higiena; že jeseni do tal porežemo vse stare dele rastlin, da se okužba ne prenese na novo spomladansko rast. Nekaj škode lahko povzročijo tudi polži in uši, ponekod pa miši in srnjad lahko pojedo vse cvetne popke.