Rdeča izstopa, a se poveže z barvno paleto

Modro-rdeče cvetoča kombinacija na fotografiji predstavlja po besedah sogovornika z estetskega vidika preizkušeno kombinacijo. Prevladujoči modrovijoličasti toni cvetočih trajnic, ki jih podpirajo vijoličastočrni odtenki listov nekaterih dalij (obstaja bogat nabor temnolistnih križancev), dajejo zasaditvi žlahtnost, medtem ko poskrbijo močno rdeči cvetovi dalij za izrazito barvno poživitev. Različne sorte rdeče cvetočih dalij so uporabljene zato, ker je med trajnicami malo močno rdečega dolgotrajnega cvetja. Za lep prehod ognjeno rdeče prek vijoličastih listov k hladnejšim modrim odtenkom trajnic poskrbijo drobna vinsko rdeča socvetja makedonskega grabljišča. Na gredah prevladujejo visoke skupine mehiškega ožepa s klasastimi modrimi socvetji, ki cveti od junija do jeseni. V sredini se povezujejo s svetlejšo modro ene izmed čeladnic, v ospredju grede pa se zlijejo z oblakom modro cvetočih krvomočnic (Geranium 'Rozanne'). V ozadju je že odcvetela (modro cvetoča) metuljnica baptisija, zadaj na desni zasaditev mehčajo zelenorumeni kobuli navadnega komarčka, na desni pa za zlat poudarek poskrbi šop trave ostrocvetne šašuljice (Calamagrostis x acutiflora 'Karl Foerster'). Sever svetuje, da bi na gredo zaradi boljšega vtisa posadili še kakšnega. V ospredju na desni so opazna tudi gracilna modrovijoličasta socvetja vrtne kadulje (Salvia nemorosa). Zgolj z njo ne bi dosegli tako dolgotrajnega modrega cvetenja kot z ožepom.

Za druge rdeče dodatke bi lahko konec maja in junija poskrbele starinske rdeče potonike, pokončni rožlini (dvoletnice) in orientalski maki. Podobno, vendar bolj umirjeno kombinacijo bi lahko, svetuje Matic Sever, ustvarili s kremno belimi skupinami dalij.

Zasaditev je primerna tudi za naše razmere, potrebuje pa odprto, zelo sončno lego in povprečna, srednje globoka in ne preveč peš­čena vrtna tla. Zaradi ožepov je pomembno, da tla niso glinasta, zbita, v kakršnih bi lahko pozimi propadli, pravi sogovornik.

Ogenj visokega poletja

Za toplo barvno kombinacijo na gredi uporabimo rumene, oranžne in rdeče tone, pri čemer paleto nadgradimo s temnolistnimi rastlinami – od njih so na fotografiji uporab­ljene enoletnice dalije, nekaj kan, ricinus, v ozadju je temnolistni ruj, ki ga za mlade poganjke vsako leto obrežemo do tal, na levi pa čez suhozid visi okrasna trta, pri kateri starejši listi sčasoma dobijo vijoličast nadih. »Takšne temnolistne rastline morajo biti raztresene po vsej gredi, da delujejo harmonično, ne pa kot črna luknja. Tu je njihova odlika še to, da prevladujoč oranžno-rdeči motiv povežejo z vijoličasto cvetočim metuljnikom v ozadju desno. Od trajnic so glavni akterji zasaditve oranžni helenij v ospredju, desno od njega so že nekoliko odcvetele oranžne maslenice s fontanasto upognjenimi listi, nad njimi je niz kremno mareličnih in rdečih temnolistnih dalij, ki se lepo ujamejo z delno odcvetelimi ligularijami dveh sort (rumena klasasta socvetja), na desni prevladuje oblak ognjenordečih krokozmij, za njimi pa je rumeni solidaster. Živo zeleni grmiček zgoraj levo so sončnice pred cvetenjem, desno od njih pa dela bršljanu družbo drobnocvetna suholetnica (Erigeron karvinskianus),« našteva Matic Sever. Množično združbo spodaj dopolnjujejo celo nizke žametnice in nekaj poganjkov mlečka, tudi nekaj rastlin okras­ne koruze je vmes ... Sam bi se v takšni bujni zasaditvi gotovo odrekel kanam, ker gre za prevelike rastline.

Kombinacija na fotografiji je za sončno lego in globoko vrtno prst, z dovolj humusa. V tak­šnem razcvetu bi bila pri nas konec julija ali prvi polovici avgusta. Najbolj problematična v zasaditvi utegne biti ligularija, ki jo zelo obožujejo polži.

Alternativa: Malo drugačno, bolj umirjeno gredo s toplimi barvami lahko po sogovornikovih besedah ustvarimo, če se odpovemo rumeno cvetočim rastlinam, oranžne in temnolistne obdržimo in jih nadgradimo z okrastorjavo, ki jo dobimo s travami, cvetovi v čokoladni barvi (čokoladna kozmeja, ki je pri nas povsem prezimna le na Obali), skoraj črno cvetočimi grintavci in črno-vijoličastimi zajčki (enoletnica). Enak barvni spekter kot na fotografiji pokrijejo trobojnice (kokarde), ki dolgo cvetijo in so primerne tudi za bolj sušna, peščena tla. Obdržijo se le dve ali tri leta.