Naložba v toplotno črpalko zrak/voda, ki je cenovno najbolj dostopna, njena vgradnja pa ni povezana z velikimi stroški, se bo v tem primeru s prihranki povrnila v približ­no petih letih. Pri energijsko potratni hiši je čas povračila naložbe precej daljši, zato je odločitev za vgradnjo toplotne črpalke v tem primeru kljub nižjim stroškom za ogrevanje negospodarna. Energetski strokovnjaki namreč vedno opozarjajo, da pri odločitvah za ukrepe, ki povečujejo energijsko učinkovitost, ni pomembna zgolj cena ogrevalne naprave in energenta, ki ga bomo v njej kurili, ampak predvsem ekonomika tega ukrepa, torej v kolikšnem času se nam izvedena naložba povrne.

Ali bomo v obstoječo hišo vgradili toplotno črpalko ali ne, ni odvisno od tipa naprave, ampak od hiše, za katero moramo najprej čim bolj natančno ugotoviti, kakšne so njene potrebe po toploti in na katerih mestih je največ toplotnih izgub. Najbolj preprosto je obdržati radiatorje in vgraditi visokotemperaturno toplotno črpalko – radiatorji in razvodi centralnega ogrevanja v tem primeru ostanejo nedotaknjeni, krmiljenje pa je praviloma vgrajeno v toplotno črpalko. Vse, kar je še treba narediti, je zamenjati stare ventile na radiatorjih s termostatskimi. Stroški ogrevanja bodo precej nižji, toliko bolj, če bomo hkrati zamenjali stavbno pohištvo in izvedli toplotno izolacijo.

Druga možnost je, da obdržimo obstoječi kotel, če še ni prestar in ima dobre izkoristke, ter mu dodamo toplotno črpalko. Ta deluje, dokler zadostuje temperatura predtoka 45 stopinj Celzija, nato pa ogrevanje prevzame obstoječi kotel. Za preklapljanje med enim in drugim ogrevalnim sistemom skrbi krmilna avtomatika, ki zagotavlja optimalno delovanje obeh sistemov. S tako imenovanim bivalentnim sistemom ogrevanja, ki ga sestavljata toplotna črpalka zrak/voda in oljni kotel z 80-odstotnim izkoristkom, denimo, lahko prihranimo približno 700 evrov na leto, poraba kurilnega olja pa se skoraj prepolovi. Tudi v tem primeru ni večjih posegov, vse, kar je treba narediti, se naredi v kurilnici.

Tretja možnost je vgradnja nizkotemperaturne toplotne črpalke, s katero zmanjšamo temperaturo predtoka na največ 45 stopinj Celzija, zato lahko vgradimo večje in učinkovitejše radiatorje. Če pa se odločimo, da bomo imeli namesto radiatorjev talno gret­je, bo zadostovala temperatura predtoka 35 stopinj Celzija in s tem bomo stroške za ogrevanje znižali najbolj učinkovito. Je pa treba vzeti v zakup, da hiša ne bo primerna za bivanje, dokler ne bodo končana vsa dela, povezana z vgradnjo talnega gretja, tudi naložba je precej višja, a se bo s prihranki hitro povrnila.

Okoljska ozaveščenost in nižji stroški

Ogrevanje prostorov s toplotno črpalko ima več prednosti, med najpomembnejšimi velja omeniti razmeroma stabilne cene električne energije, samodejno delovanje, nobenega dela z nalaganjem in kurjenjem, visok izkoristek in ne nazadnje prijaznost teh ogrevalnih naprav do okolja.

Dušan Florjančič je toplotno črpalko zrak/voda za ogrevanje prostorov vgradil že pred devetimi leti. K tej odločitvi ga je gnala želja po zmanjšanju stroškov za ogrevanje leta 1991 zgrajene hiše, velike 200 kvadratnih metrov, pa tudi želja, da po svojih močeh pripomore k manjšemu onesnaževanju okolja. Pred prenovo ogrevalnega sistema so hišo ogrevali s kurilnim oljem, sanitarno vodo pa pripravljali v električnem bojlerju. Leta 2004 so torej vgradili toplotno črpalko z moč­jo 8,5 kW, ki je zdaj glavni vir radiatorskega ogrevanja, bolj zaradi občutka in ne nuje pa pozimi pogosto zakurijo krušno peč v dnevni sobi. Za ogrevanje sanitarne vode in podporo ogrevanju so na streho namestili pet kvadratnih metrov vakuumskih sprejemnikov sončne energije. Na strehi je tudi sončna elektrarna z močjo 1,65 kW, ki proizvede približno 2300 kWh električne energije na leto (povprečno slovensko gospodinjstvo je porabi približno 3500 kWh na leto).

Toplotna črpalka je v kombinaciji s sprejemniki sončne energije zadostila vse potrebe po toploti, lastnik pa je ugotavljal, da so stroški za ogrevanje sicer precej nižji, a zaradi toplotnih izgub v hiši še vedno razmeroma visoki. Največje toplotne izgube so bile skozi netesno leseno stavbno pohištvo, skozi zidove pa kljub pomanjkljivi izolaciji razmeroma zanemarljive. »Pet centimetrov ekspandiranega polistirena na treh straneh hiše in na severni osem centimetrov je bilo v času gradnje hiše veliko, danes pa seveda ne zadostuje. Kljub temu sem se odločil, da bom najprej zamenjal dotrajana okna in vrata, nato pa po potrebi razmislil še o dodat­nem toplotnem ovoju,« pove sogovornik, ki je tako pred tremi leti vgradil okna iz pvc s trislojno zasteklitvijo in zamenjal vhodna vrata. S zamenjavo stavbnega pohištva je, pove, prihranil najmanj dvajset odstotkov električne energije za delovanje toplotne črpalke. Letna raba energije za potrebe hiše je zdaj, po vseh izvedenih ukrepih, 58 kWh na kvadratni meter, medtem ko je bila pred letom 2004 kar 154 kWh na kvadratni meter. »Za zdaj ne načrtujem vgradnje toplotne izolacije, se mi zdi, da so to kar lepe številke. Da ne omenjam prispevka k čistejšemu okolju – količina izpustov ogljikovega dioksida se je zaradi ukrepov, ki sem jih izvedel na hiši in v njej, zmanjšala za okrog štiri tone na leto,« za konec pove Florjančič.

Trije viri energije

Gregor Bizjak iz okolice Ljubljane se je pred nekaj leti odločil, da bo v obstoječi dvostanovanjski hiši posodobil ogrevalni sistem, pri čemer je želel vključiti čim več različnih virov energije, saj se s tem po njegovih besedah bistveno zmanjša tudi tveganje zaradi naraščajočih cen posameznega vira energije oziroma energenta. Hišo so ogrevali z utekočinjenim naftnim plinom, ki so ga pred posodobitvijo porabili 731 kubičnih metrov na leto, za kar je bilo treba odšteti približno 3000 evrov. Da bi zmanjšal stroške za ogrevanje, se je odločil za vgradnjo sprejemnikov sončne energije, ki so namenjeni za ogrevanje sanitarne vode in so hkrati podpora ogrevanju, toplotne črpalke zrak/voda in kondenzacijske plinske peči. Pred izvedbo ukrepov je dal izdelati energetski pregled hiše, na tej podlagi pa še projekt strojnih inštalacij, ki je predvidel tudi celovito prenovo vodovodnih in ogrevalnih napeljav. Ker ogrevalnega sistema z vidika racionalnosti ni bilo mogoče prenoviti v celoti, se hiša še vedno ogreva z radiatorji.

Da bi zagotovil čim bolj optimalno delovanje hibridnega ogrevalnega sistema, je Bizjak dodal poseben elektronski krmilnik, ki omogoča hkratno upravljanje različnih virov energije, torej plinske peči, toplotne črpalke in solarnega sistema. Krmilnik sam sproti opravlja potrebne izračune gospodarne rabe različnih energijskih virov in izbere najprimernejšega glede na izbrane parametre, kot so temperatura, cena energijskega vira, vrsta ogrevalnega sistema, izkoristki in podobno.

Po vgradnji toplotne črpalke in sprejemikov sončne energije se je povprečna poraba utekočinjenega naftnega plina zmanjšala na 546 kubičnih metrov ali 14.142 kWh toplote na leto. Letni strošek za ogrevanje hiše se je tako zmanjšal na 2100 evrov, po nadgradnji s pametnim sistemom, ki sam preklaplja med različnimi viri energije, pa znaša zgolj 1100 evrov. Stroški za ogrevanje so se torej zmanjšali na manj kot tretjino pred prenovo sistema, celotna naložba pa se bo ob ocenjeni življenjski dobi 15 let po Bizjakovih besedah povrnila v sedmih letih (ob upoštevanju nepovratnih sredstev Eko sklada za vgradnjo solarnega sistema in toplotne črpalke).

Kakor pojasni sogovornik, delovanje sistema nadzorujejo sodobne naprave, ki omogočajo stalen nadzor delovanja prek spletnega vmesnika: »Sistem dom na dlani omogoča nadzor nad delovanjem in upravljanjem sodobnih sobnih termostatov in termostatskih glav, različnih stikal ter videonadzor prek pametnega telefona ali tablice, vse to pa zagotavlja udobno bivanje.«