Prehitevanje ne prinese nič dobrega

Za vsako rastlino obstaja svoj čas, ko jo lahko posejemo ali posadimo na prosto. Če razmere zanjo niso ugodne, torej če so tla prehladna in poleg tega še premokra, ozračje prehladno, se lahko zgodi, da bodo drobno seme in nežne sadike le čepeli v zemlji. Pridelek tako ne bo nič zgodnejši, le rastline bodo zaradi tega, ker so se morale v zgodnji fazi rasti zaradi slabih razmer boriti za preživetje, izgubile svojo vitalnost in bodo zato tudi pozneje šibkejše. Vemo, kaj to pomeni, če je rastlina šibka. Z lahkoto jo napadejo tako bolezni kot škodljivci. Tega pa resnično ne želimo, mar ne?

Do zgodnejšega pridelka si vseeno lahko pomagamo tako, da v toplih prostorih vzgojimo sadike. To velja še posebno za zelenjadnice z zelo dolgo vegetacijsko dobo, kot so denimo zelje, cvetača, ohrovt, in tiste, ki jih lahko na prosto posadimo šele sredi maja, kot so paradižnik, paprika, kumare ... Če bi jih maja šele sejali na prosto, bi plodove pobirali zelo pozno poleti ali celo šele jeseni.

Ravno pri slednjih velja biti še posebno previden. Topli aprilski dnevi nas prav spodbujajo, da jih posadimo na prosto. In pri tem nam čisto nič ne pomagajo veliki vrtnarski centri, ki s ponudbo prehitevajo in že v tem času prodajajo vse, tudi tisto, kar se lahko na prosto presaja šele v drugi polovici maja. Ali imate čas vsak dan spremljati temperature, pokrivati rastline, če je napovedan padec temperatur? Jih spet odkrivati, ko je sonce čez dan tako močno, kot da bi bili sredi poletja? Jaz ga nimam in ga niti ne nameravam zapravljati za tako nepotrebno opravilo. Počakam na pravi čas. Že od nekdaj je veljalo, da se paradižnik presaja na prosto po ledenih možeh, torej po petnajstem maju. Res, da se podnebje spreminja, vendar glede tega ostaja vse nespremenjeno, enako kot v času naših babic.

Prekopavanje, da ali ne

Spomladanska priprava tal je nekaj, kar naredimo najprej, preden začnemo na grede sejati in saditi. In kako to počnemo? V navadi je, da če nismo jeseni prekopali vrta, to naredimo spomladi. Je tudi vam to opravilo mučno? In če vam zdaj povem, da vam tega ni treba več početi?

Le kako, boste rekli, če je pa zemlja spomladi zbita in zato neprimerna za setev drobnega semena in sajenje nežnih sadik. Na svojem vrtu ne prekopavam že več kot desetletje. Imam nekaj dobrih razlogov, zakaj se temu opravilu izogibam. V zdravih tleh je ogromno živih organizmov. Nekatere vidimo s prostim očesom, taki so npr. deževniki, pajki, stonoge, nekateri pa so mikroskopsko drobni in našim očem nevidni, pravimo jim drobnoživke. Ta živi svet v tleh predstavlja delavce v največji podzemni tovarni, ki ustvarja humus. Več humusa ko je v tleh, bolj rahla so, bolj rodovitna, odlično zadržujejo vodo, prav tako pa odvečna voda dobro odteka. Z ostrim orodjem, ko zemljo prekopavamo in pozneje tudi, ko z motiko rahljamo, razsekamo deževnike, ene od pomembnih sodelujočih pri ustvarjanju humusa. Pravimo jim tudi plugi narave, saj s svojim premikanjem ustvarjajo rove in rahljajo tla.

To pa še ni vse. Drobnoživke, ki sodelujejo v procesu nastajanja humusa, so si svoj živ­ljenjski prostor v tleh razdelile. Na površini živijo tiste, ki za rast in razvoj potrebujejo svetlobo in kisik. V globinah so našle svoj idealni dom tiste, ki bi jih svetloba uničila, za življenje pa ne potrebujejo kisika. In kaj naredimo, ko s »štiharico« obrnemo zemljo? Na plan spravimo tiste reveže, ki jih svetloba ubije, zakopljemo pa tiste, ki brez kisika in svetlobe ne preživijo. Iz leta v leto načrtno uničujemo žive organizme, ki namesto nas s pridelavo humusa poskrbijo za rahlo in rodovitno prst. Vendar če bomo samo nehali prekopavati, vse drugo pa pustili nespremen­jeno, ne bomo naredili nič.

Zastirka in še enkrat zastirka

Ali ste kje v naravi videli gola tla? Nikjer. Poglejte, kako je v gozdu! Jeseni drevje spusti listje, ki naredi prekrasno odejo. Spomladi, ko se ta odeja vedno bolj tanjša, saj listje počasi prepereva in se spreminja v humus, že odganjajo rastline, ki rjavo odejo zamenjajo z zeleno. Kaj pa tam, kjer v naravo posega človek? Kaj hitro se gola tla obrastejo z rastlinami. Narava namreč sama poskrbi, da so tla vedno zaščitena pred zunanjimi dejavniki, pred močnimi sončnimi žarki, nalivi in vetrom. Vse to povzroči zbijanje prsti, pomanjkanje vlage v tleh in erozijo. Zato brž ko se kje pojavi gola zemlja, jo zarastejo rastline. In to se zgodi tudi na naših gredicah. Golo zem­ljo med mladimi zelenjadnicami prekrijejo rastline, ki smo jih poimenovali plevel. Da se izognemo pletju, pokrijemo tla z organsko zastirko, ki bo preprečila klitje teh tako nezaželenih rastlin. To je lahko slama, seno, listje in napol preperel kompost. Slednji je še posebno priporočljiv tam, kjer so neobvladljive težave s polži. Ti imajo pod slamo ali senom odlične življenjske razmere – vlago, toploto in še hrano. Napol prepereli kompost pa ne vsebuje več svežih organskih ostankov rast­lin, s katerimi se polži hranijo.

Zastirka ne sme biti debelejša od treh centimetrov, da lahko do prsti še zmeraj pride dovolj svetlobe, kisika in vode. Če je pretanka, skoznjo vseeno prodre plevel, pa tudi ohranjanje vlage v prsti tako ne bo dovolj učinkovito. Kaj vse naredimo z enim takim popolnoma nedolžnim in koristnim dejan­jem, kot je zastiranje tal: zaščitimo talne organizme, ohranjamo tla vlažna, zato je treba veliko manj zalivati, preprečimo rast plevela in hkrati, ker zastirka neposredno na gredah tudi prepereva, tla bogatimo s hranili.

Plevel je tudi koristen

Rastline, za katere smo si izmislili ime plevel, povzročajo marsikomu sive lase. Malo prej sem povedala, kako se jih na res eleganten način znebimo. Sicer pa, če se tu in tam še zmeraj pojavijo, se nikar ne jezite. Ker so to avtohtone rastline, imajo nekajkrat več bioaktivnih snovi, vitaminov in mineralov kot zelenjava, ki jo gojimo. In ker je večina užitnih, kar pogumno z njimi na krožnik. Mladi poganjki so dobrodošli v solatah, malo starejši pa so podušeni z malo česna nadomestek špinače. Zgodaj spomladi je pogost plevel navadna zvezdica, pozneje se razširi navadni tolščak ali portulak, tukaj so še navadna metlika, regačica ... Iz njih lahko pripravimo tudi tekoče gnojilo, ki vsebuje veliko kalija, natrija, kalcija, fosforja, žvepla, hranil, ki jih rastline nujno potrebujejo za raz­voj, tudi za cvetenje, oplodnjo in kakovost plodov. Gnojilo pripravimo tako, da približno kilogram sveže zeli prelijemo z desetimi litri vode in pustimo stati. Tekočina se bo čez nekaj časa začela peniti, to pomeni, da je proces stekel. Vsak dan malo pomešamo. Če želimo ublažiti neprijeten vonj, dodamo pest kamilic ali baldrijana. Čez nekaj dni, odvisno od temperatur, se bo nehalo peniti, kar je znak, da je gnojilo pripravljeno. Tekočino precedimo in jo razredčimo z vodo v razmerju ena proti deset. S tem pripravkom zalivamo rastline. Plevel lahko dajemo tudi na kompost. Regačica, slak, pirnica so koreninski pleveli, ki bodo na kompostnem kupu rasli naprej, zato jih raje zmečite v posodo z vodo in jih v njej pustite tako dolgo, da razpadejo. Tekočino potem zlijte na kompost, saj vsebuje ogromno mineralov. Če izpuljen plevel položimo na gredice in ga pokrijemo s slamo ali senom, bo neposredno na gredi razpadal in se spreminjal v humus.

Pretiravanje z gnojenjem

Vsako jesen in pomlad imam priložnost opazovati še nekaj v mojih očeh nezaslišanega. Cele samokolnice hlevskega gnoja se dovažajo na majhne vrtove ob hišah! Čemu? Večina meni, da bolj ko bomo pognojili vrt, lepši in večji bo pridelek. Pa ni ravno tako. Najprej moramo vedeti, da je uporaba svežega gnoja za rastline škodljiva. Ravno zato nekateri, ki se tega zavedajo, hlevski gnoj raztrosijo jeseni. Čez zimo se potem deloma uleže, kar je dobro, da ne bo poškodoval nežnih korenin mladih rastlin. Ker pa pozimi na gredah ni rastlin, ki bi porabljale hranila, se ta spirajo v podtalnico. Torej se izgublja kakovost gnojila, poleg tega pa se izpran dušik spreminja v nitrate in nitrite, ki so škodljivi za naše zdravje. Tako je bolje gnojiti z dobro uležanim hlev­skim gnojem spomladi. Pa še to nikar vsega vrta! Hranila se namreč iz hlevskega gnoja sproščajo še tri leta. Torej z njim pognojimo le tretjino vrta in na te grede posadimo rast­line z večjimi potrebami po hranilih. To so kapusnice in plodovke. Če bomo namreč rast­line, ki ne potrebujejo veliko hranil, močno gnojili, bodo le hitro rasle, njihova tkiva in celične stene bodo mehki, posledica tega pa je, da jih bolezni in škodljivci lažje napadejo. Tako kot na primer zelje ne bo dobro uspevalo v revnih tleh, bo čebula slaba in bolehna v preveč pognojenih. Pazljivo torej z dodajanjem hranil!

Resnično si lahko delo na vrtu poenostavimo in uživamo v družbi rastlin, jih opazujemo v rasti, se veselimo pridelka ter naberemo šopek rož za v vazo.