Kakšno seme sejejo slovenski vrtičkarji?

Večinoma sejejo kupljeno, profesionalno pridelano seme, nekaj pa ga pridelajo sami ali si domače seme med seboj izmenjajo. Ljubiteljski vrtovi so ponavadi po vrstah vrt­nin in naboru sort bogati in tudi tisti z več izkušnjami bi si doma težko pridelali vse seme. Znano je namreč, da je za kakovostno seme potrebno precejšnje število rastlin, te pa zahtevajo prostor. Prednost semena z domačega vrta je prilagojenost na talne in podnebne razmere. Že po treh letih domačega semenjenja lahko govorimo o delni prilagojenosti, še večja pa je po sedmih do desetih letih.

Se profesionalno pridelano seme, namenjeno vrtičkarjem in tržnim pridelovalcem, razlikuje?

Edina razlika med kupljenim vrtičkarskim in profesionalnim semenom je v velikosti pakiranja. Za obe skupini je pomembno, da je seme zdravo in dobro kaljivo, kar sta pogoja, ki ju morajo semenarska podjetja nadzorovati. Po mojih izkušnjah pa so vrtičkarji veliko zahtevnejši glede kaljivosti. Odsvetujem jim nakup tretiranega, tj. s pesticidi obdelanega semena. To je z njimi zaščiteno pred skladiščnimi škodljivci, boleznimi ali kar tako, pred »džunglo«, ki ji je menda izpostavljeno, ko pride v zemljo. Tretirano seme mora biti na embalaži izrecno označeno. Vrtičkar bi utegnil nanj naleteti predvsem pri metuljnicah oz. stročnicah. Z vodno paro razkuženo seme, kar je običajen postopek, pa ni sporno.

Kaj moramo vedeti, če želimo sami semeniti vrtnine? Katere vrste so primerne za vrtičkarje?

Začetnikom priporočam semenitev solatnic, paradižnika, paprike, medtem ko se morajo pri bučkah naučiti cvet izolirati in ga potem ročno oprašiti. Seme običajnega fižola se lahko skriža, če v bližini cveti laški fižol, ki je enako kot bučke tujeprašnica. Za nezaželeno križanje je zelo dovzetna tudi družina križnic. V vseh treh primerih je potrebna izolacijska razdalja do drugih sort.

Razlikovati pa moramo enoletne rastline (v istem letu, kot jih sejemo, dajo seme vse solatnice, koriander, stročnice) od dvoletnih (v drugem letu, po uspešni prezimitvi, naredijo seme vse kapusnice razen brokolija, peteršilj, zelena, korenje, čebula, por ...).

Pridelava kakovostnega semena velja za nadgradnjo vrtnarjenja. Za semenitev moramo dobro poznati rastlino, njeno fiziologijo, bolezni, škodljivce, zato je smotrno, da v enem letu semenimo samo dve ali tri vrste ali sorte vrtnin. Z grede moramo izločati bolne in degenerirane rastline. Za seme ne smemo izbrati samo najlepših, saj videz ne pomeni vedno, da so tudi najboljše. Raznolikost lastnosti je celo zaželena – z izbiro zgolj najlepših rastlin bi z leti izgubili spekter drugih lastnosti, ki jih pri sorti cenimo. Pri tujeprašnih rastlinah (solate, križnice, zelena, nekatere stare sorte paradižnika, nekatere sorte paprike) moramo zagotoviti dovolj veliko število rastlin, da preprečimo oploditev v preozkem sorodstvu.

Zdaj je na trgu čedalje večji nabor sort vrtnin. Po katerih merilih naj jih vrtičkarji izbirajo?

Sorte so lahko zelo specifične, nekatere so primernejše za bolj kisla, druge za bolj bazična tla, ustrezata jim različna klima ali čas setve, zato imajo pri izbiri veliko vlogo dosedanje izkušnje. Opažam pa, da vrtičkarji bolj kot po opisih sort kupujejo po fotografiji rastline na vrečici, kar se ne obnese vedno. Izbirajo tudi po informaciji o primernem času setve. Priporočam jim, da so pozorni tudi na informacijo, kako je bilo seme pridelano – ali je običajno (konvencionalno), ekološko ali biodinamično.

Po čem se te skupine semena razlikujejo?

Vse tri morajo izpolnjevati enake pogoje (zdravje, kaljivost, vitalnost). Za kakršnokoli se kupec odloči, vedno pričakuje, da bodo rastline kar najbolje uspevale. Konvencio­nalna pridelava semena je preprostejša, ker je lahko pridelovalec rastlino pred boleznimi ali škodljivci varoval s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS). Nabor zaščitnih sredstev je pri ekološki pridelavi omejen, pri biodinamični pa pridelovalci semena zdrave rastline varujejo z naravnimi pripravki in izbiro ustreznega časa za opravila. V ekološki in biodinamični način je vloženo več ročnega dela, potrebno je natančnejše poznavanje bolezni, škodljivcev, obolele in deformirane rastline je treba izločiti, da semenijo le zdrave. Lastnosti ekološkega semena so seveda boljše zaradi selekcijskega pritiska okolja – odpornost staršev se prenese tudi na njihove potomce. Pogosto pa slišim pripombe, da tako pridelano seme slabše kali. To je resda lahko posledica ekološke pridelave, vendar le, če se je kaj zalomilo, če pridelovalec postopka ni pravilno izpeljal. Kaljivost in vitalnost semena se npr. lahko zmanjšata, če ni mogel preprečiti napada škodljivcev ali bolezni v najobčutljivejših fazah tvorbe semena.

Kaj je vitalnost semena?

Medtem ko kaljivost pove, kolikšen delež semen požene kalček, z vitalnostjo oz. vigorjem označujemo dogajanje po kalitvi – to je potencial semena, ki omogoči, da rastlina pokuka iz zemlje, naredi prve klične liste in začne zdravo rasti. Dobro je, da se to zgodi čim hitreje. Vitalnost semena (včasih je na embalaži tudi ta podatek) je lahko slabša, če so bile med najpomembnejšimi fazami tvorbe kakšne motnje. Seme je morda slabše napolnjeno, ima slabšo semensko lupino ali ni ustrezno posušeno. Izguba vlage je najpomembnejše dogajanje, ko se seme že loči od starševske rastline. Primerna vlažnost je od pet do 15 odstotkov, odvisno od vrste semena.

Kako pri domačem semenu vemo, kdaj je primerno suho?

Seme se ustrezno posuši v nekaj dneh v senci. Sušenje v pečici ali sušilniku ni primerno, saj se preveč osuši, kar prizadene kalček. Prevelika vlažnost pa poveča možnost plesnjenja in dovzetnost za druge bolezni.

Kako seme ustrezno shranimo?

Dobro je, če embalaža diha, saj je seme, kljub temu da nikamor ne leze, živo, v njem potekajo presnovni procesi. Papirna ali platnena embalaža je primerna za temen in suh prostor (da se seme ne bi navzelo vlage iz okolice). V steklenih kozarcih shranjujemo le dobro posušeno seme, in sicer v prostoru z enakomerno temperaturo, drugače se bo v kozarcu nabral kondenz. Kozarec s semenom tudi ne spada na okensko polico, saj se lahko zelo segreje.

Če se vrneva k sortam, ali velja, da so za domače vrtove primernejše avtohtone?

Bolje kot da so primernejše, bi bilo reči, da so bolj prilagojene. To so sorte, ki so se z naravno selekcijo in vzdrževanjem, za katero so skrbeli kmetje, oblikovale prav v tem okolju. Podobne lastnosti imajo domače in udomačene sorte. Če ponazorim, s prilagojenostjo domačih ali avtohtonih sort na okolje se gotovo ne more kosati sorta, ki so jo žlahtnili v podnebno povsem drugačni Španiji. Pri nas od nje ne moremo pričakovati enakega pridelka in vitalnosti.

Se na domačem vrtu obnesejo tudi hibridne sorte vrtnin?

Seveda se, čaka pa nas presenečenje, če hočemo naslednje leto pridelati njihovo seme. Med lastnostmi nove generacije, ki je zrasla iz njega, bodo tudi takšne, ki jih hibridna sorta ni imela. Za vrtičkarsko rabo se hibridne sorte najpogosteje izbirajo pri paradižniku, papriki, bučkah. Na vrečki so označene z F1 (kar pomeni prva hčerinska generacija načrtno križanih starševskih rastlin). Drugačne lastnosti naslednjih generacij lahko razumemo s pomočjo klasičnega modela Mendlove genetike. Materinska in očetovska rastlina, iz katerih je nastal hibrid, sta čistih linij – vsak je imel enaka alela za določeno lastnost na obeh kromosomih, zato so vsi njuni potomci gensko enaki. Hibridne varietete so rezultat načrtovanega križanja dveh čistih linij rastlin. Za določeno lastnost imajo dva različna seta genov, po enega od vsakega starša (pravimo, da so heterozigoti), posamezne rastline pa so identične. Prav velika izenačenost lastnosti (količina, čas pridelka, velikost, odpornost ...) je tisto, kar si pri hibridu želimo. Druga lastnost hibridnega semena pa je, da ima v primerjavi s prejšnjo generacijo zelo velik vigor – rastline so pogosto toliko večje in bujnejše, da dajo tudi do 30 odstotkov več­ji pridelek, zato so zanimive za profesio­nalce. Zakaj se to zgodi, še ni pojasnjeno, se pa ta lastnost v naslednjih generacijah izgubi.

Zaradi pogosto zmotnega prepričanja, kaj je hibrid, naj poudarim, da nima nobene zveze z gensko spremenjenimi rastlinami. Je rezultat klasičnega križanja, kakršno se dogaja znotraj vrste v naravi, le da križamo rastlini s točno določenimi lastnostmi.

Kaj mislite o kupovanju semena vrtnin na spletu?

Tam vrtičkarji včasih odkrijejo zanimive vrtnine iz daljnih krajev. Tako lahko zadovoljijo željo po nenavadnostih. To seveda omogoča, da bi kakšna tuja rastlina v okolju, kjer nima naravnih sovražnikov, postala invazivna, možnosti za vnos bolezni in škodljivcev pa so pri profesionalno pridelanem semenu zanemarljive. Je pa treba biti pozoren pri ljubiteljski čezmejni izmenjavi doma pridelanega semena, ki ni razkuženo. Podobno zgodbo ima za seboj azijska harlekinska polonica, ki je prišla v Evropo s transportom iz Amerike, kjer so jo uporabljali za biotično varstvo proti listnim ušem, ki so njena hrana. Zaradi velike požrešnosti in razmnoževalnega potenciala pri nas postaja konkurenčna domačim pikapolonicam.

Se lahko zgodi, da bi naše avtohtone sorte povsem izginile?

Da se to ne bi zgodilo, so nastale semenske banke. Sodobne sorte so namreč nastale iz genskega materiala avtohtonih in starih sort. Naša glavna semenska banka je na Kmetijskem inštitutu Slovenije, nekaj semena hrani oddelek za agronomijo biotehniške fakultete, dišavnice in zelišča pa Hmeljarski inštitut v Žalcu. Za vitalnost semena skrbijo tako, da ga od časa do časa obnovijo. Z njim hranijo genske vire za primer katastrof, dostopno je tudi žlahtniteljem.

Kakšna pa je vloga semenskih zbirk, ki jih organizira civilna družba?

Te so za javnost bolj odprte, pri njih lahko seme dobi vsak, ko ga pridela zase, pa ga nekaj več, kot ga je sam prejel, vrne v zbirko. Semenska knjižnica, ki je pri nas nastala v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru, zdaj zbira genske vire le na območju Štajerske. Agronomka Mateja Kolar, ki jo vodi, se na tem področju izpopolnjuje v tujini pri podobnih organizacijah, katerih poslanstvo je ohranjanje avtohtonih sort. V Avstriji deluje Arche Noah, v Švici pa obstaja mreža ProSpecieRara. Obe sta zelo prepoznavni, imata več kot četrtstoletno tradicijo, zaradi pomena njune dejavnosti pa ju sofinancira država. Na podoben način je dejavnost organizirana v Franciji, kjer ima še večjo državno podporo. Te civilnodružbene organizacije so v evropskem merilu zelo dejavni zagovorniki svobode semen in so imele pomembno vlogo pri dopolnilih k evropski uredbi o semenih in genskih virih, ki je tik pred sprejetjem.

Sprejemanje uredbe je lani povsod po Evropi povzročilo veliko razburjenja. Kako bo vplivala na razpolaganje s semeni in pridelovanje domačih in avtohtonih sort?

Doslej je vsaka članica Unije urejala področ­je semenarstva s svojo zakonodajo, zdaj pa želi EU z novo krovno uredbo o ravnanju s semenom in genetskimi viri področje poenotiti. Ker gre za dokument z zelo zahtevnimi pravnimi formulacijami, se večina pripomb in bojazni nanaša na možnost zelo različnih interpretacij. Vrtičkarji bodo še vedno lahko sejali kupljeno in lastno seme in si ga prosto izmenjevali. Še vedno pa je nejasen položaj tržnih pridelovalcev hrane, ki bodo seme pridelali sami.

Po novi ureditvi bo mogoče prodajati le sorte, ki bodo vpisane v skupni evropski seznam.

Komisija pričakuje, da se bo dosedanji nabor povečeval, vendar se to ne zdi prav realno. Za manjše pridelovalce semena, med katere spadajo tudi tisti, ki so registrirali avtohtone sorte, je to drag in dolgotrajen postopek. Sorte je treba namreč vzdrževati in registracijo letno podaljševati.

Tretja realna bojazen, ki izhaja iz ohlap­nih pravnih formulacij, pa je, da bo nova uredba odprla evropski trg s semeni gensko spremenjenim sortam (GSO), postale bodo dostopne vsakomur.

Kaj pomenijo opozorila, da bo v svetu kmalu začelo primanjkovati semena?

Seme predstavlja prvo stopničko pri samopreskrbi s hrano. Veščine semenjenja se pospešeno izgubljajo; tudi to seme draži. Slovenci ga pridelamo doma manj kot deset odstotkov, vse drugo uvozimo. Kaj pomeni takšen delež ob morebitnih katastrofah, si ni težko zamisliti. Zgovorna izkušnja je bil že vulkanski izbruh na Islandiji, ki je pred leti naredil zmedo na globalnih transport­nih poteh. Za primerjavo, Švicarji, ki so veliki domoljubi, se sami preskrbijo s 70 odstotki semen. Menim, da bi morali v takšnih okoliščinah v Sloveniji čimprej oblikovati močan tim, v katerem bi se združili javne in civilnodružbene organizacije ter kmetijski strokovnjaki, in okrepiti domačo semenarsko dejavnost. Na mikroravni pa vrtičkarje spodbujam, naj se naučijo semeniti – s tem znanjem in lastnim semenom bodo ustvarili svoj »sef«, družinsko zakladnico semena.