Če ohladitev s snegom minule dni pomeni, da se nam zima le ne namerava izneveriti, potem ni hujših znamenj za preplah, pravijo agrometeorologi. Bolj utemeljena je skrb sadjarjev in oljkarjev na Primorskem, kjer so visoke temperature v ponekod že izzvale občutljive faze vegetacije.

»Za vso Evropo velja, da se zaradi opaznega dvigovanja temperatur, ki ga povzročajo podnebne spremembe, spomladanske faze rasti pri negojenih in gojenih trajnicah začenjajo prej, njihov ciklus pa se podaljšuje tudi jeseni,« pravi agrometeorologinja mag. Andreja Sušnik z Urada za meteorologijo pri Agenciji RS za okolje. »Vegetacijski čas se je tako v dobrih štirih desetletjih ponekod v Evropi podaljšal za približno deset dni na leto, pri nekaterih rastlinah tudi za več. Po podatkih mreže poročevalcev, ki na 61 krajih po Sloveniji spremljajo fenološke faze rastlin (fenologija proučuje povezavo med podnebnimi vplivi in rastnimi procesi), so pri nas ti odkloni blizu evropskega povprečja. Podatki fenološke mreže nam v daljšem časovnem obdobju zelo pomagajo pri iskanju klimatološke variabilnosti in pri analizah podnebnih sprememb. Skupaj z natančnimi vremenskimi prognozami jih uporabljamo tudi pri pripravi agrometeoroloških opozoril za kmetovalce.«

Topla jesen, nato še topel začetek zime

Povprečne lanske jesenske temperature pri nas so bile dobre tri stopinje Celzija nad dolgoletno ravnjo, decembrske, ki so jo presegale celo za devet stopinj, pa so bile primerljive s koncem aprila. Vendar je za letošnjo zimo značilno, da je bil odklon temperatur najmanjši na Primorskem, povečeval pa se je od osrednje Slovenije in Gorenjske proti vzhodu države, zato so o nenormalnih vegetacijskih pojavih poročali predvsem od tam.

Visoke zimske temperature so še najmanj usodne za zelnate rastline, tudi za prehitevajoče znanilce pomladi na okrasnem vrtu, saj ne povzročajo pomembnejše gospodarske škode. Veliko bolj vplivajo na življenjske procese večletnih rastlin, denimo sadnega drevja, saj šibijo njihovo trdoživost in pripravljenost na šoke zaradi še vedno mogočega mraza. Njihova ranljivost se še poveča, če je bil vegetacijski ciklus tudi v letu poprej moten (lani npr. suša, topla jesen). Trajne rastline potrebujejo obdobje zimskega počitka, ki ga zagotovi določena vsota nizkih temperatur. Konstantno visoke zimske temperature pa v rastlinah sprožijo zgodnjo vegetacijo. To, da se po njih začno pretakati sokovi, samo po sebi ne bi bilo nič hudega, če ne bi zelo povečevalo možnost poznejših pozeb zaradi kratkotrajnih spomladanskih vdorov hladnega zraka, ki so za naše kraje, predvsem za neprevetrene kotlinske in ravninske lege, značilni do konca aprila.

Zaščita pred pozebo z oroševanjem

»Pozeba označuje škodo, ki jo nizke temperature zraka povzročijo na rastlinskem tkivu. Nevarno je zmrzovanje celičnega soka, ki mehansko poškoduje celične organe in povzroči dehidracijo. Pri sadnem drevju so nevarne temperature pod minus 2 stopinji C, če se ujamejo z brstenjem, cvetenjem ali zgodnjim oblikovanjem plodičev. Na srečo so popolne pozebe redke, saj ima rastlina svoje vire ekonomično razporejene in ji poleg zgodnjih vedno ostanejo še speči rezervni brsti, ki se lahko aktivirajo pozneje,« razloži sogovornica. In poudari, da bodo naključni vdori hladnega zraka pri nas kljub ogrevanju ozračja najmanj tako pogosti kot doslej, zaradi splošne otoplitve pa jih bodo rastline dočakale v občutljivejši razvojni fazi. Zaradi tega pozebe že jemljejo del pridelka ponekod v osrednji Sloveniji, kjer prej ni bilo te težave. Agrometeorologi tudi opozarjajo, da nekatera območja v državi ne bodo več primerna za ekonomsko upravičeno sadjarstvo, drugje pa bodo morali pridelovalci uvesti zaščitne ukrepe.

Poleg izbire novih, na ekstremne razmere prilagojenih sadnih sort je med najučinkovitejšimi protipozebna zaščita z oroševanjem v času cvetenja. Zaradi zahtevne tehnologije je primerna za velike nasade. Z njo imajo dobre izkušnje sadjarji v alpskih dolinah v severni Italiji in Avstriji, medtem ko je pri nas še redkost (uporabljajo jo npr. v sadjarskem kompleksu v Biljah na Goriškem). Ob padcu temperature razprševalni sistem škropi sadno drevje z drobnimi kapljicami. Mikrofilm, ki ga ustvarijo okrog cvetov, zmrzne, energija, ki se sprošča pri nastajanju ledu, pa povzroči povišanje temperature znotraj ledenega ovoja in tako zaščiti rastlino.

Več težav s škodljivci

Ukrep za ljubiteljske sadjarje sicer ni primeren, vendar se nekateri med njimi hitro prilagodijo spremenjenim razmeram, ker se sproti seznanjajo z novostmi in preskušajo odpornejše rastline, ugotavlja sogovornica. Nekdaj so v manjših sadovnjakih ob nevarnosti pozeb dvigovali temperaturo z dimljenjem ali toplozračnimi ventilatorji. Zdaj se na vrtovih uporabljajo zimske zaščitne folije in koprenaste zastirke, vendar so primernejše za grmovnice ali okrasne trajnice. Na teh močnejša pozeba prizadene predvsem cvetne brste, poškoduje zimzelene liste ali povzroči nekroze, odmrtje izpostavljenih delov rastline, zaradi česar jih je spomladi treba močneje obrezati. Pri drugih kmetijskih rastlinah, denimo ozimnem žitu, previsoke zimske temperature povzročijo, da začnejo zgodaj porabljati hranljive snovi, zaradi česar so šibkejše in manj pripravljene na poznejše vremenske šoke in nadaljnjo rast.

Zaradi splošne otoplitve se povečuje tudi število rastlinskih škodljivcev. Ker ni pravega mraza, jih preživi več, drugačen temperaturni režim omogoči razvoj več generacij insektov v enem letu, zaradi česar bo potrebno več škropljenj. Poleg tega se zaradi dobri možnosti za preživetje k nam širijo doslej nepoznane vrste. Iz Italije in Primorske tako denimo poročajo o novih vrstah insektov, ki so se proti severu pomaknili iz Afrike, pri koruzi pa je splošna otoplitev povezana z večjo razširjenostjo doslej redkih bolezni, npr. bulave sneti.

Dolgoročni prilagoditveni ukrepi

Na podlagi sistematičnih meritev je za zdaj mogoče oceniti dosedanje podnebne spremembe pri nas, za prilagajanje nanje pa bodo potrebni tudi drugačno razmišljanje, pridobivanje novega znanja in priprava dolgoročnih prilagoditvenih ukrepov, poudarja Andreja Sušnik: »Nedvomno se je pri sejanju in sajenju enoletnih okrasnih in kmetijskih rastlin vrtičkarjem laže prilagoditi, predvsem z izbiro na ekstremne razmere odpornejših vrst. Zaradi sprememb, ki jih prinašajo segrevanje, pogostost vremenskih odklonov in spremenjen padavinski režim, ki zmanjšuje zaloge vode, pa bodo morali večji pridelovalci skupaj s kmetijsko in okoljsko politiko premisliti o spremembi kultur, kmetijskih tehnologij, zaščitnih ukrepih in namakanju. Agrometeorologi jim lahko s podrobnimi sprotnimi napovedmi v nekaterih primerih omogočimo pravočasno ukrepanje, na daljši rok pa bodo pomembnejša priporočila o tem, katere rastline so primerne za spremenjene podnebne razmere v Sloveniji ter kako in kje kmetovati.«

Delo in dom, 31. januar 2007