V nadaljevanju se bomo posvetili predvsem biooglju, zeolitu in drugim vulkanskim mineralom, kamninski moki, lesnemu pepelu in opozorili na sestavine, ki ne spadajo na zelenjavni vrt. Če se ozremo okrog sebe, hit­ro vidimo, da se izrazi, kot so izboljševalci tal, dodatki za zemljo in sredstva za krepitev rastlin, uporabljajo križemkražem in pogosto za podobne izdelke ter da ni jasne razlike med gnojili in drugačnimi dodatki. Prodajalci izdelkov, ki bodisi vsebujejo organske, mineralne snovi, živi svet v obliki mikroorganizmov ali pa vse skupaj, prevečkrat obljubljajo skoraj čarobno paličico za odpravo težav z rastlinami in izredno bujen pridelek. Izdelovalci namenskih substratov za gojenje rastlin (npr. za različne okrasne rastline, za sejanje in pikiranje vrtnin, sadike itd., od katerih je večina namenjena za gojenje v posodah) nekatere od teh snovi dodajajo pripravljeni mešanici, ki je večinoma daleč od navadne vrtne zemlje. Z nekaterimi želijo vnesti dodatna hranila za rastline, spet z drugimi izboljšati zadrževanje vode v substratih in njihovo zračnost. Velja poudariti, da so za gojenje vrtnin primerni samo substrati, ki so izrecno namenjeni temu, saj je njihova sestava bolj nadzorovana, medtem ko lahko mešanice za okrasne rastline vsebujejo tudi predelane ostanke iz čistilnih naprav ali nekatere sintetične sestavine.

Tokrat bodo v središču naše pozornosti dodatki, s katerimi je mogoče izboljšati tudi lastnosti vrtnih tal – če prej seveda dobro poznamo lastnosti obojih. V zadnjih sezonah so se zagovorniki naravnega vrtnarjenja precej posvečali biooglju in zeolitu.

Biooglje

Biooglje je podobno navadnemu oglju, vendar je v primerjavi z njim veliko bolj porozno in krhko. Pridobljeno je lahko iz suhe biomase rastlinskega ali živalskega izvora, ne le lesa (oleseneli ostanki rastlin, lupine, storži, slama, živalske kosti ...). Kot dodatek v tleh se uporablja za izboljšanje strukture in rodovitnosti zemlje. Zaradi izredne poroznosti lahko zadrži veliko vode, hranil in zraka, v številnih mikroskopskih luknjicah, ki jih vsebuje, pa se naseli nešteto mikroorganizmov, ki povečujejo dolgotrajno rodovitnost zemlje. Izračunali so, da obsega skupna površina sten v porozni strukturi enega grama biooglja 400 kvadratnih metrov! Ta lastnost je najpomembnejša odlika biooglja. O tem so se prepričali raziskovalci »terre prete«, črne zemlje z območja Amazonije, za katere rodovitnost so zaslužni tamkajšnji staroselci, ki so pred tisočletji začeli nerodovitnim tlem v območju pragozda, izpranim zaradi nenehnih padavin, dodajati oglje, iztrebke, kosti in keramične črepinje. Sčasoma je nastala debela rodovitna plast, ki vsebuje izredno velike količine ogljika. Ta še danes izjemno rodovitna tla marsikje dosežejo debelino do dveh metrov.

Najnovejše raziskave biooglja so poleg tega razkrile, da lahko iz zemlje vsrka številne onesnaževalce, od organskih onesnaževalcev do težkih kovin, kot so svinec, baker, kadmij in cink.

Oglje je organski ostanek živalskega ali rastlinskega izvora, ki nastane ob dehidraciji teh snovi ob visokih temperaturah v odsotnosti kisika. Njegova glavna sestavina je ogljik. V primerjavi z običajnim lesnim ogljem, ki ga zaradi visoke kalorične vred­nosti uporabljamo kot kurivo, nekdaj pa so ga tudi za smodnik, biooglje pridobivajo pri veliko višjih temperaturah. Medtem ko se navadno v kopah kuha pri 200 do 300 °C, so za nastanek biooglja potrebne temperature od 500 do 700 °C, zaradi česar je v njegovih porah veliko manj oglenega katrana in je poroznejše. Zaradi manjše kalorične vrednosti ni primerno za gorivo, predpono bio pa je dobilo prav zato, ker je namenjeno za izboljšavo kmetijskih tal.

Med postopkom pridobivanja biooglja, pirolizo, nastanejo tudi plini kot uporaben vir energije. Zato je biooglje danes največkrat stranski proizvod hitre pirolize v kogeneracijskih elektrarnah na lesni plin. Med postopkom se v biooglje zelo stabilno veže ogljik, zaradi česar se izpusti ogljikovega diok­sida v ozračje zelo zmanjšajo. Takšno pridobivanje energije ob zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov je eden glavnih razlogov, da proizvodnjo in uporabo biooglja na ravni EU zelo spodbujajo. Pri nas je Znanstvenoraziskovalno središče Bistra Ptuj konec preteklega leta v Puconcih organiziralo strokovni posvet Trajnostno pridobivanje in možnosti uporabe biooglja v vrtnarstvu in kmetijstvu, različne domače inštitucije pa izvajajo več raziskav s tega področja.

Če se razgledamo po spletu, ugotovimo, da je v Evropi naprodaj precej izdelkov s čistim bioogljem (angleško biochar) ali različnih kompostnih mešanic z njim, v proizvodnjo pa so se vključila tudi slovenska podjetja. Ljubiteljskim vrtnarjem so poleg tega na voljo večji ali manjši kuhalniki, s katerimi si ga lahko pripravljajo sami, vendar je industrijsko pridobljeno biooglje zaradi nadzorovanih procesov in visokotemperaturne pirolize kakovostnejše, ker vsebuje manj katrana in je poroznejše.

Ena od ključnih faz pri pripravi biooglja, preden je primerno za dodajanje pridelovalnim tlem, je mletje in »cepljenje« z mikroorganizmi – ti se morajo namreč še naseliti v njegovih porah. Za to poleg vode uporabljajo raztopino gnojil, kompostno brozgo, mikorizo (glivice) ali rdeče deževnike. Šele tako obdelano lahko takoj koristi vrtnim tlem. Če bi jim dodali neaktivirano biooglje, bi trajalo leto ali dve, da bi se vanj naselili mikroorganizmi, rastlinam pa bi pomenilo konkurenco, saj bi nase šele vezalo hranila in vodo iz tal. Za vrtna tla naj bi bilo primerno dodajanje od enega do dveh kilogramov na kvadratni meter površine, medtem ko večje količine od petih kilogramov negativno vplivajo na rast in povečujejo pH od kislega proti bazičnemu. Aktivirano biooglje je mogoče dodati tudi na kompostni kup, kjer zaradi delovanja mikroorganizmov pospešuje zorenje komposta in preprečuje smrad.

V eni od raziskav, kako vpliva dodajanje bioglja na pridelek, ki poteka v Sloveniji, preizkušajo tudi lastnosti živalskega biooglja. To ima v primerjavi z lesnim nekajkrat manj ogljika, zato pa večje količine drugih sestavin, predvsem fosforja, kalcija in magnezija, zaradi česar je uporabno tudi kot gnojilo.

Zeolit

Zeolit je redka kamnina iz naravnih mineralov vulkanskega izvora, ki je nastal v večtisočletnem kemijskem procesu. Kopljejo ga tudi v Sloveniji. Za kmetijske namene je naprodaj v različnih granulacijah (podoben različno finemu pesku, dobi pa se tudi kot zeolitna moka), ki se tudi cenovno zelo razlikujejo. Kamnina vpliva na izboljšanje strukture in rodovitnost tal, in sicer zaradi sposobnosti zadrževanja velikih količin vode in zraka. Zaradi svojih kemijskih lastnosti veže nase hranila iz gnojil in jih postopoma sprošča, ko jih rastline potrebujejo. Ker zaradi te lastnosti preprečuje spiranje dušičnih gnojil v podtalnico, je dobrodošel na vodovarstvenih območjih. Podobno kot biooglje veže nase težke kovine, pesticide ter druge nevarne snovi iz zemlje (npr. ostanke škropiv). V naravi je ta kamnina neaktivna, ugodne kemijske lastnosti dobi po mehanski obdelavi. Zeolit uporabljajo tudi za čiščenje vode v akvarijih, v zadnjem času pa je priljub­ljen kot eden od prehranskih dodatkov, ki naj bi pomagali k razstrupljanju človekovega organizma.

Zeolit vsebujejo tudi sredstva za odstranjevanje mahov in proti vrtnim polžem, ki jim v stiku izsrka vlago in jih izsuši. Pri zračenju komposta ga lahko dodamo na kompostni kup (do 10 kg na kubični meter), in sicer v slojih, med katerimi je od 10 do 20 cm presledka. Deluje kot pospeševalec kompostiranja in vpija neprijetne vonjave pri gnitju.

Ta dodatek za izboljševanje zemlje je postal med našimi vrtičkarji prava uspešnica, potem ko ga je hrvaška televizijska vrtnarica Kornelija Benyovsky Šoštarić preizkušala v oddaji Vrtlarica na HRT pred slabim letom. Uporabila ga je kot dodatek k substratu za sajenje, ker lahko absorbira veliko vode, zato je potrebnega manj zalivanja in še voda ne odteka iz posod.

Če ga uporabimo kot dodatek v pridelovalnih tleh, svetujejo odmerek od 100 do 500 gramov na kvadratni meter na leto. V zemlji ostane aktiven tri do pet let, ker zvišuje pH vrtnih tal, pa je primeren zlasti tam, kjer so prekisla.

Drugi dodatki vulkanskega izvora

Vulkanski prah kot dodatek osiromašeni zem­lji naj bi izboljšal njeno mineralno sestavo. Je predvsem vir mineralov in elementov v sledovih, ki jih rastline potrebujejo v majhnih količinah.

Vulkanskega izvora sta tudi perlit in vermikulit, oba sodita med ekspandirane gline. Suhe mineralne delce pečejo na visoki temperaturi, pri kateri se sproščajo plini, ki povzročijo, da se njihova prostornina za večkrat poveča. Porozne granule lahko zadržijo veliko zraka in vode, zato sta materiala dobrodošla dodatka substartom za gojenje v posodah. Vermikulit je bogat s kalijem in magnezijem, ki sta pomembna za rast rastlin, slabost pa je, da njegovi delci hitro razpadejo na posamezne lističe in material nima več tako dobre sposobnosti vpijanja. Perlit ne vsebuje hranil. Ker njegovi delci vsebujejo veliko zraka, je dober toplotni izolator, kar vrtnarjem pride prav pri gojenju sadik v lončkih.

Katerikoli porozni material, ki lahko vsrka veliko vode, dodamo zemlji, ga moramo vedno prej namočiti oz. navlažiti, drugače bo iz okolice rastlinskih korenin vsrkal preveč vode in učinek bo ravno obraten od želenega.

Apno in lesni pepel

Apnjenje je namenjeno predvsem zmanjševanju kislosti tal in je priporočljivo le, če je vrednost pod pH 6. Pri nas ga vrtičkarji pogosto uporabljajo kar na pamet, večinoma zato, da bi z njim uničili škodljivce, pozabljajo pa, da s tem pokončajo koristne mikroorganizme v tleh. Zato je za apnjenje – samo če analiza pokaže, da so tla prekisla – primernejša uporaba zmletega apnenca (kalcijevega karbonata oz. apnenčeve moke, kot jo tudi imenujemo). Uporaba je najprimernejša v jesenskem času ali zgodaj spomladi pred obdelovanjem tal. Količina, ki jo dodamo zemlji, je odvisna od vrednosti pH. Če preveč apnimo, lahko namreč naredimo nepopravljivo škodo, saj v praksi nimamo na voljo gnojenja, s katerim bi lahko previsok pH (bazično reakcijo) tal popravili. V splošnem vrtninam ustrezajo blago kisla do nevtralna tla, kar izraženo z vrednostjo pH pomeni od 6,5 do 7.

Lesni pepel, ki ga dodamo vrtni zemlji, ima vlogo gnojila, saj vsebuje precejšnje količine kalija, enega od osnovnih rastlinskih gnojil. Ovira tudi razvoj nekaterih gliv, ki povzročajo gnilobo, zato ga poleti posujemo okoli kapusnic, solatnic in korenovk. Če ga malo posujemo po vrtninah, bomo odgnali listne uši in gosenice.

-----

Po spletnih forumih sodeč je med slovenskimi vrtičkarji precej iskalcev »čudežnih« dodatkov za vrtna tla. Nekateri poročajo, da v domačih vrtnih trgovinah zaman iščejo kostno in roženo moko (ta je pridobljena iz parkljev in rogov) kot nadomestek za druga organska gnojila. Tu velja opozoriti, da velja na evropski ravni v ekološkem kmetijstvu od leta 2007 prepoved uporabe proizvodov in stranskih proizvodov živalskega izvora, kot so kostne, krvne in mesne moke ter roževina, ki so gnojila z vsebnostjo dušika, zaradi nevarnosti vnosa prionov, povzročiteljev bolezni norih krav, na površine in v rastline. Tega, kar ne sodi v ekološko pridelavo hrane, si gotovo ne želimo na svojem zelenjavnem vrtu, ali pač?