Od stavbnega pohištva imajo največjo vlogo okna, tako stenska kot strešna. Poleg za izolacijo stavb in vgradnjo do okolja prijaznega ogrevanja je zanje namenjena tudi glavnina državnih subvencij za povečanje energetske učinkovitosti stavb. V to skupino subvencioniranih obnovitvenih posegov sodijo tudi vrata, zlasti vhodna in zastekljena balkonska, medtem ko so zimski vrtovi vanjo vključeni le, če so ogrevani. Za delna, večinoma cenejša in pogosto smotrna popravila ali izboljšave, ki ne vključujejo zamenjave celih oken, investitorji niso upravičeni do subvencij.

Les, plastika, aluminij

Tako vrata kot okenski okvirji so iz treh osnovnih materialov ali njihovih kombinacij, lesa, plastike in kovine, predvsem aluminija. Podobno je z ogrodji zimskih vrtov in balkonskimi ter stopniščnimi ograjami, le da pri teh aluminij pretežno zamenjuje cenejše železo. Vsak material ima dobre in slabše lastnosti. Kakor pravi Neva Jejčič z ZRMK, imajo lesena okna življenjsko dobo približno 50 let, z rednim vzdrževanjem, kar med drugim pomeni barvanje na vsakih pet do sedem let, pa znatno več, ponekod tudi več kot 100 let. Les ima odlične izolativne lastnosti, je hkrati čvrst in prožen. Poleg tega je obnovljiv material. Veliko vzdrževanja in tudi občutljivost na vremenske vplive, zlasti padavine, sta tako njegovi glavni slabosti. Pri pasivnih hišah so okenski okvirji praviloma sestavljeni iz lesenih profilov v kombinaciji s toplotnoizolacijskim materialom in aluminijasto oblogo na zunanji strani. Taki okvirji imajo najnižjo toplotno prevodnost.

Okna z okvirji iz PVC-profilov so cenovno ugodna in imajo podobno življenjsko dobo kot lesena, približno 50 let. Bolj so občutljiva na ultravijolične žarke in na vročino, zato pa ne zahtevajo skoraj nobenega vzdrževanja, razen rednega brisanja, da jim umazanija ne spremeni barve. Surovine za PVC-okna pridobivajo pretežno iz nafte in praviloma vsebujejo od šest do 15 najbolj nevarnih industrijskih onesnaževal. Aluminijastim oknom pripisujejo življenjsko dobo 60 let, so odporna na vremenske vplive in ne zahtevajo vzdrževanja, vendar imajo večjo toplotno prevodnost, proizvodnja aluminija pa je energetsko zelo potratna.

Strokovnjaki še opozarjajo, da plastična in aluminijasta okna in vrata niso primerna za zgodovinske stavbe. Poleg tega je dele lesenih oken mogoče popraviti in celo zamenjati, če je kaj narobe s plastičnimi ali aluminijastimi okni, pa jih je treba zamenjati v celoti.

Sestavni deli oken in vrat so tudi tesnila in okovje. Tesnila morajo biti vremensko odporna, poskrbijo pa za večjo zrako- in vodotesnost. Z leti preperevajo in jih je treba zamenjati. Kakovostno okovje zagotovi dober stik med okvirjem in krilom ter preprosto odpiranje in zapiranje. Po priporočilih strokovnjakov ga je treba vsaj enkrat na leto temeljito pregledati, naoljiti in po potrebi na novo nastaviti.

Kako prepoznati težave?

V podjetju Almont PVC so povedali, da so težave z okni najpogosteje povezane s slabim tesnjenjem. Netesna mesta je mogoče preprosto zaznati, saj je zrak na takih mestih v blažjih primerih nekoliko toplejši ali hladnejši od zraka v prostoru, pač glede na zunanjo temperaturo. V hujših primerih pa skozi netesna mesta piha, kar se da ugotoviti že po premikanju zaves. Tesnjenje oken lahko preverimo tudi s svečo, katere plamen ob premikanju ob okenskem okvirju ne bi smel zatrepetati. Še en način je vstavitev lista papirja v okenski okvir. Če ga pri zaprtem krilu le stežka izvlečemo, okno ustrezno tesni.

Taka okna običajno tudi zamakajo. V drugih primerih so tako dotrajana, da se ne zapirajo in odpirajo, kot bi se morala. Znak neustreznosti je že to, da se skoznja vse sliši. V podjetju AJM so med nevšečnostmi našteli še luščenje barve in trohnjenje lesenih okvirjev ter zvite podboje. Kakovost okvirja se da preveriti z izvijačem ali kakšnim drugim topim orodjem (ne ostrim, da lesa ne poškodujemo po nepotrebnem), ki ga pritisnemo na les. Če zlahka nastane vdolbina, je to običajno znak razpadanja lesa. Hkrati kaže, da bo treba bodisi zamenjati del okenskega okvirja bodisi celo okno.

Okenske police so sestavni del okna. Njihova glavna naloga je zaščita zidu. Poleg kovin in umetnih mas je za zunanje police zelo primeren naravni kamen, še posebno marmor in granit. Naravni kamen je zelo odporen proti zunanjim vplivom, njegova velika prednost pa je tudi to, da kemično ne reagira z vodo, sončno svetlobo ter ne pušča sledi oksidacije na fasadi kot nekatere kovinske police. Strešna okna so bolj izpostavljena vremenskim vplivom kot okna v fasadni steni. Zato morajo biti kakovostna in nameščena tako, da omogočajo prelivanje vode po strehi med dežjem in taljenje snega brez kakršnegakoli prepuščanja v notranjost, s čimer je ponavadi največ težav. Steklo mora biti odporno proti udarcem, sodobna imajo kovinska zaščitna senčila.

Z vrati je podobno. Pri nas se zanje še vedno najpogosteje uporabljajo različne vrste lesa, vedno bolj pa se uveljavljajo plastične mase in aluminij. Na trajnost najbolj vpliva površinska obdelava vrat. Lahko je težava zgolj estetska, kar se da urediti z novo barvo, lahko pa je resnejša, vrata denimo zamakajo, skoznja piha ali, ne nazadnje, niso protivlomno zaščitena. Nov cilindrični vložek, varnostna veriga, prečna zapora in dodatna ključavnica povečajo varnost, vendar le, če so nameščeni na kakovostna vrata. Kakovostni varnostni elementi ne bodo zadržali vlomilcev, če bodo pod silo popustila sama vrata.

Balkonska ograja predvsem preprečuje padce, hkrati pa dopolnjuje videz balkona in celotne hiše. Vzorec, barva in material ograje se morajo ujemati s fasado. Lahko so zidane ali montažne, pri nas prevladujejo take iz lesa in kovine. Take ograje je treba podobno kot lesena okna redno barvati, razen če so plastične. Majhna razpoka v barvi na železni ograji se lahko čez zimo pošteno poveča. Podobno je z lesenimi deli.

Zamenjava stekel

Trendi v arhitekturnem oblikovanju so vedno večje steklene površine, tudi pri stanovanjskih stavbah. Povečuje se delež oken, balkonskih vrat, panoramskih sten in strešnih oken. Okno sestavlja približno 70 odstotkov stekla. Vrste stekla se razlikujejo po odpornosti na vremenske nevšečnosti, po prepuščanju svetlobe, toplote in hrupa. Znak, da prepuščajo preveč toplote ali hladu, je rosenje. Z zamenjavo stekel, ne denimo celih oken, se prav tako da precej zmanjšati toplotno prevodnost oken. Izbira stekel je velika, so različnih debelin, tudi lepljena, imajo lahko različne (nizkoemisijske) nanose ali folije, med njimi pa je lahko plin. Obstaja tudi kaljeno, varnostno, neprebojno in ornamentno steklo. Standardna zasteklitev danes je štiri milimetre stekla, 16-milimetrski presledek in spet štiri milimetre stekla. Pri starem škatlastem oknu zgolj z zamenjavo stekel seveda ne moremo doseči učinkovitosti okna s trojno zasteklitvijo in dvema nizkoemisijskima premazoma. Za to je treba zamenjati cela okna, običajno z okvirjem vred. Najbolje je o tem razmisliti, ko je steklo tako ali tako treba zamenjati, ker je počeno ali cel orazbito.

Za zaščito oken, pa tudi za prihranke energije so pomembna senčila. Neva Jejčič pravi, da so ta nujna na vseh straneh stavbe razen na severu. Senčila preprečujejo pregrevanje stanovanja ob sončnih dnevih in tudi uhajanje toplote v hladnih nočeh. Zunanja se umažejo, zato jih je treba redno čistiti. Poleg te estetske težave so najpogostejše težave povezane z dotrajanostjo trakov ali vrvic za dvigovanje in spuščanje senčil.

Popraviti ali zamenjati

Po besedah Neve Jejčič z ZRMK oken velikokrat sploh ni smiselno zamenjati, zlasti če niso ustrezno izolirani tudi fasada, strop in tla. Pravi, da so sodobna toplotno in zvočno nizkoprevodna okna namenjena energijsko varčnim hišam. Ker skoraj ne prepuščajo zraka, se v starih stavbah po vgraditvi velikokrat pojavi plesen. Zato imajo sodobne stavbe urejeno prisilno prezračevanje, običajno še z izkoriščanjem toplotne energije odpadnega zraka. »Manjše težave s tesnjenjem se da tudi srednjeročno popraviti s tesnilnimi trakovi,« pravi Jejčičeva. Z vrati je podobno kot z okni. Sogovornica pravi, da toplota iz stavbe uhaja podobno kot voda. Če so vsi stiki dobro narejeni, je bo ušlo malo, če niso, bo ušla povsod, kjer lahko.

Pred pleskanjem lesenih, pa tudi kovinskih površin moramo odstraniti stare razpokane plasti. Na lesene površine najprej nanesemo temeljni premaz. Pred tem po potrebi neravne površine bodisi z lopatico zravnamo s kitom bodisi zapolnimo z manjšimi kosi enakega lesa. S kitom zapolnimo tudi luknje od žebljev in razpoke. Po pleskanju s prekrivno barvo po izbiri lahko površine še polakiramo.

Na vprašanje, kdaj se ljudje običajno odločijo za zamenjavo oken, so v podjetju AJM odgovorili: »Takrat, ko nova okna vidijo pri sosedu, ko se odločijo vgraditi rolete, ne nazadnje pa takrat, ko presodijo, da so njihova okna dotrajana.« Kakor pravijo v Almontu PVC, vzame celovita zamenjava oken do tri tedne časa.

Delo in dom, 20. avgust 2008