Imam vrt, v katerem zraste večina zelenega, rdečega, začimbnega in okrasnega za domačo uporabo. Sem navdušena imetnica zelenih prstov, kot bi rekli Angleži. A ni bilo vedno tako. V mladih letih me je vse, kar je bilo v zvezi z delom na zemlji, odbijalo. Doma na kmetiji smo morali otroci že od malega pomagati na vrtu, na polju in na travniku. Mene pa je vleklo h knjigam. V šolo sem v nasprotju z večino hodila z veseljem in komaj sem čakala, da odidem v mesto študirat in se za vselej rešim dela na zemlji.

A v življenju se večinoma obrne drugače, kot si zamišljamo.

Vrt me je začel zanimati, ko sem ga nasledila po tašči. Klasičen manjši vrt kvadratne oblike, ne prevelik, z odlično zemljo, saj ga je tašča leta in leta obilno gnojila. Začela sem se spoznavati z njim, najprej zato, da ga ne bi prerasel plevel in da se ne bi vrgla v zobe sosedam, kmalu pa sem začela spoznavati, da je delo na njem odlična sprostitev, relaksacija, ki ji ni para, pletje, obrezovanje in vse drugo delo pa tako rekoč čista meditacija.

Dokaj hitro sem se naučila osnovnih vrtnarskih opravil, ločila peteršilj od plevela in sčasoma nekaj od sosed, precej pa tudi iz časopisnih nasvetov spoznavala, kdaj je pravi čas dati kaj v zemljo. Uspevalo mi je vse. Tako je bilo veselje do vrtnarstva z vsakim letom večje. Začele so me zanimati tudi rastlinice, ki sem jih spomladi najprej pridno odstranjevala, a sem sumila, da ne gre za navaden plevel, čeprav jih je bilo neobičajno veliko. Semena je najbrž zanesel veter s sosednjih vrtov. Vse, razen korenčka, solat in druge običajne vrtne zelenjave, ki sem jo poznala po videzu, sem namreč na začetku temeljito odstranjevala, da bi bil moj vrt vzorno oplet, rastline na geometrijsko pravilnih gredah, sadike pa v ravni vrsti kot vojaki. A kakšno leto sem bila pri tem manj dosledna in v časopisu sem iz vrtnarskih nasvetov zasledila, da na vrtu zraste še kaj drugega koristnega kot le kumare in solata. Tako sem med plevelom prepoznala oranžne cvetove ognjiča ali Calendula officinalis, kot se mu strokovno pravi. In da je to nadvse koristna zdravilna rastlina za to in ono. Nisem jih več tako vztrajno zatirala in tako so si počasi izborili svoje mesto. Ker jim je prst očitno zelo ustrezala, so se lepo razrasli. Vrt so s svojim intenzivnim cvetenjem vse poletje in še v jesen ožarili z intenzivno rumeno in oranžno barvo.

V rubriki nasveti bralcev sem našla navodilo, kako iz ognjičevih cvetov izdelati vsestransko uporabno domače mazilo. Navodilo sem prilagodila nekoliko po svoje in ga naredila precej bolj koncentriranega, kot je bilo navedeno v receptu. Tako je postalo mazilo nepogrešljiv del domače lekarne, uporaben za različne drobne zdravstvene tegobe (ki kaj kmalu lahko postanejo velike). Moj sin je celo izjavil, da ko odpove vse drugo, nam za zdravljenje ostane še moje ognjičevo mazilo. Najprej sem ga izdelovala samo za domače potrebe, kasneje sem ga začela podarjati sorodnikom, sodelavcem, kdaj pa kdaj sem ga dala tudi kot darilo in ljudje so ga z veseljem sprejeli in uporabljali. Dobila sem celo nekaj zanimivih povratnih informacij glede njegove učinkovitosti; sodelavka mi je na primer povedala, da si je njen mož z vztrajnim mazanjem postopno odstranil nadležno kožno tvorbo in mu je ni bilo treba dati operirati. A lepi oranžni cvetovi (kasneje se nekje zasledila, da so za zdravilstvo primerni le oranžni, ne tudi rumeni; zakaj, pa mi ni uspelo izvedeti) so seveda uporabni še za marsikaj drugega: kot čaj, namočeni v olje za lepotne namene in najbrž še za kaj.

A ognjič se ni izkazal za koristnega samo za ljudi. Nadvse učinkovit je tudi za zdravljenje zemlje na vrtu. Ne vem več, ali sem tudi to prebrala ali pa je morda rezultat večletnih praktičnih izkušenj. Na gredah, na katerih pustimo rasti kakšen ognjič, je manj škodljivcev, in odkar ga ne zatiram več, so se tudi nadležni rdeči sluzasti ljubitelji moje zelenjave začeli mojega vrta postopoma ogibati. Zadnji dve leti komajda še tu in tam najdem kakšnega, nekaj let nazaj pa je kdaj že kazalo, da bodo več koristi od zelenjave imeli oni, ne jaz.

Ognjič je tako postal moja priljubljena vrtna rastlina; zaščitni znak mojega vrta. Ko je v mesecu rožniku v svojem največjem razcvetu, se zdi, da je v njem ujeta lepota poletnega dne, njegovi cvetovi pa kot drobne sončnice, v katere se je ujela pozitivna sončna energija, zato njegovi cvetovi tako blagodejno učinkujejo.