Zdi se, da praznovanje danes najbolj plastično ponazarja to, da ljudje martinovo gos ali božično pečenko kupijo že kar pečeno v hipermarketu in jo na mizo postavijo tik pred zdajci.

Natanko tako. Oglaševalci nam nenehno sporočajo, kaj moramo »po tradiciji« početi, da bomo tako srečni in zadovoljni, kot so tisti na zaslonih oziroma plakatih, in da si poiščemo vsaj instant srečo, saj je do te najlažje priti. Če ta gos ne bi bila že nadevana in pečena, bi jo sploh znali pripraviti? Ljudje imajo vedno manj znanja, kako se to naredi, kaj šele, če bi v roke dobili živo. Tako gre vse po istem vzorcu, zlasti v decembru, ki ima dva vrhunca – božič in silvestrovo.

Na praznike se sploh ne utegnemo več pripraviti, kaj šele, da bi jih občutili tako, kot se nam zdi, da bi jih morali – v miru. Kdaj in zakaj se je to zgodilo? Kako vidite spremembe zlasti v zadnjih dveh desetletjih?

Če hočemo govoriti o spremembah, moramo najprej določiti, kaj sploh je tradicija. Tradicija, ki spremlja praznike, je izumljena oziroma iznajdena tradicija, kot jo je definiral britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Spomnim se ilustrativnega primera oblikovanja tradicije iz sredine 90. let, ko je poljska nacionalna televizija dan pred božičem več let zapored predvajala program, v katerem so ponavljali, katere jedi se po »poljski tradiciji« uživajo na božični večer in kakšen je njihov simbolni pomen, pa se ljudje tega še vedno niso »naučili«. Tistih predstavljenih dvanajst jedi ne samo da niso povsod postavili na mizo, tudi njihov vrstni red se je razlikoval, prav tako so različno razumeli njihov simbolni pomen.

Zlasti ob praznikih pogosto rečemo, tako in tako se je to včasih delalo, zato moramo tudi mi danes, vendar se moramo zavedati, da je bilo včasih precej drugače tudi zaradi razmer, v katerih se je oblikovala kakšna navada. Zelo velike razlike je opaziti zlasti na dveh velikih prelomih: med predindustrijsko in industrijsko družbo in na prehodu med družbo pred množično porabo in družbo množične porabe. To sta bili prelom­nici, ki sta spremenili svet.

Kaj imate v mislih?

Industrijsko revolucijo smo pri nas začutili sredi 19. stoletja, ko je v naše kraje z najrazličnejšim blagom začela prihajati tako imenovana nemška kultura. Zdaj vplive iz tujine označujemo z amerikanizacijo, westernizacijo, globalizacijo ... in tista tako imenovana nemška kultura je bila nadvse privlačna za naše prednike.

Takrat se je začelo potrošništvo, ne?

Da. Nekdo je tistikrat v Kmetijskih in rokodelskih novicah zapisal, da so ljudje včasih nosili obleko, dokler ni bila zguljena, pa še potem so jo zakrpali in v nošenje predali naslednikom, da pa je danes vse drugače in da vsakdo hoče imeti novo. Zlasti ženske so tekmovale, da bodo imele obleko, izdelano v tovarni, in ne doma, kava pa je bila sploh nekakšna velika atrakcija. Kar nenadoma se je porodilo sto novih potreb, in ker ljud­je takrat še niso bili vajeni denarnega gospodarstva oziroma ravnanja z denarjem, je zaradi tega marsikatera kmetija prišla na boben. V drugi polovici 19. stoletja je množično potrošništvo, ki je k nam prihajalo z Dunaja in iz Italije, osvojilo Ljubljano in druga mesta in tudi pri nas začelo postajati način življenja.

K temu je največ pripomogla železnica.

Seveda, železnica je imela zelo pomembno vlogo. V tem času se je uveljavilo meščanstvo, novi srednji razred, in ta se je moral postaviti s tistim, kar je imel in česa je bil sposoben. Pomembno je bilo, kje in kako so stanovali, kako so imeli opremljeno stanovanje in bili oblečeni ... A to so bili časi zgodnjega kapitalizma, ko so bili ljudje za današnje razmere še zelo skromni. Veliko so se odrekali, da so potem ob določenih priložnostih lahko pokazali, kaj premorejo. In te priložnosti so pogosto sovpadle s prazniki, ki pa so bili drugačni, kot so današnji.

V čem so se razlikovali?

To so bili prazniki, ko se ni smelo delati, treba pa je bilo iti v cerkev, zapovedan je bil post ... S takimi prazniki so imeli nadzor nad ljudmi, kaj in kako so počeli, temu njihovemu početju pa so dali tudi neki višji smisel. Zlasti post pred božičem je bil pogosto povezan s tem, da je hrane dejansko primanjkovalo, a če bi to poudarjali, bi bili ljudje obupani in nezadovoljni. Ti prazniki so bili nekaj povsem drugega, kot so bili poznejši, ki jih je za dela proste dni razglasila država. Prva je bila v tem pogledu Anglija, dežela industrijske revolucije. Ko je industrija proizvedla dovolj, so delavci lahko dobili kakšen prost dan, torej jim ni bilo treba na delo, pa so bili kljub temu plačani. Ta tako imenovani bank holiday je bil nekaj, česar prej niso poznali. Ko se je ta ideja začela širiti po svetu, so države zelo hitro prepoznale ideološko moč praznikov.

Pri nas je bil prvi uradni praznik cesarjev rojstni dan. Rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., 18. avgust, so v Ljubljani slovesno praznovali od leta 1849, nazadnje še leta 1916 (pozneje tega leta je tudi umrl).

Ti dela prosti dnevi so bili prazniki v drugem kontekstu in so pomenili nekaj popolnoma drugega kot stoletje prej. Ne samo da se je spremenila država, tudi držav­ljani so bili v 20. stoletju že otroci kapitalizma, kar je pomenilo, da so živeli v veliko večji blaginji kot njihovi predniki, zato so bile tudi pogostitve ob praznikih bogatejše in razkoš­nejše. Prazniki so tako postali prilož­nost za družabno življenje in v časih, ko niso poznali televizije, interneta, mobilnih telefonov in družabnih omrežij, je družabno življenje pomenilo, da so se ljudje res družili. Tisti, ki je imel več, si je lahko privoščil in povabil v goste druge, jih pogostil in si s tem dvignil družbeni status.

Kaj pa je prinesel drugi mejnik, prehod v družbo množične porabe?

Industrijska revolucija je oblikovala moderno porabo in ta je prerasla v množično, ko se stvari uporabljajo površno in kratkoročno, k temu pa so največ pripomogli trgovci in oglaševanje, saj v treh mesecih božične sezone, ki se začne že oktobra, zaslužijo več kot v preostalih devetih. Z oglaševanjem in novimi mediji je pojav prerasel v globalnega. Trgovci veliko vlagajo v izmišljanje in prikazovanje tega, kaj je pravo božično ozračje, in s pomočjo medijev to tudi zares ustvarjajo. Zdaj se, denimo, tako kot v zahodni Evropi tudi pri nas po vzoru iz ZDA uveljavlja »črni petek«, torej razprodaje po zahvalnem dnevu, čeprav je zahvalni dan značilno ameriški praznik.

Spominjam se, da so že v 80. letih londonski Regent Street v začetku oktobra božično okrasili in na njem prirejali božične parade. Doslej se je še vsakdo vdal tej evforiji, tako mi, ki v dneh največje teme radi sprejmemo takšne spodbude, kot v katoliški Latinski Ameriki, kjer imajo v božičnem času poletje in najdaljši dan, ali na Japonskem in Kitajskem. Vsi posnemamo Američane, kar pa ni nič novega. Vedno se je posnemalo tistega, ki je bil zmagovalec, zdaj pa sta prostorska in časovna bližina veliko večji in se trendi še hitreje širijo po svetu.

Toda trgovine večjih slovenskih mest so bile pred božičem dobro založene že pred 2. svetovno vojno.

Seveda, trgovci so vedno imeli interes, da v svoji glavni prodajni sezoni prodajo čim več. Bleščavost in nakupovanje gre razumeti tudi kot način, s katerim si krajšamo najbolj temne dni v letu. V Skandinaviji, denimo, si jih s povečanimi količinami alkohola in zabav, kar pa ima podobne učinke. Navsezadnje ne obstajajo samo alkoholiki, temveč tudi »šopoholiki«, odvisniki od nakupovanja. Ko sem bil okoli božiča v Oslu, so me presenetile hiše, ki so bile na veliko razsvetljene tako zunaj kot znotraj, vse so pustili prižgano, tudi ko so šli spat.

Kljub temu da nakupovalna središča v decembrskih dneh doživljajo prometni infarkt, se po drugi strani zdi, kot bi dosegli nekakšen vrh, saj so se stvari začele obračati tudi v drugo smer, morda prav zaradi finančne krize. V nekaterih družinah se le srečajo in ne obdarujejo, drugi pa denar, ki bi ga porabili za darilo, raje namenijo ljudem v stiski.

Mislim, da so to le drobni poskusi, ki pa še ne spreminjajo trenda. Že najhujša kriza, ki je zarezala leta 1929 in je trajala do druge svetovne vojne, je povzročila ravno nasproten učinek: ljudje so še pogosteje prirejali srečanja in hodili na plese, se vdajali hrani in pijači. Ljudje v krizah iščejo sprostitev in hitre, telesne potešitve. Dobrodelni prispevki so simpatični, čeprav imam glede dobrodelnih organizacij pomisleke, saj večino denarja porabijo za svoje delovanje. A nekateri imajo ob darovanju te vrste dober občutek, da so naredili nekaj dobrega, s čimer si dvignejo tudi samopodobo. Človekova želja po tem, kako nas vidijo drugi, je povezana tudi z vrednotami našega časa in to so še vedno vrednote množičnega potrošništva. Tisto, kar šteje za največjo srečo, je zadovoljevanje teles­nega hedonizma.

Se vam vseeno ne zdi, da ljudje ne iščejo tudi tistega prvobitnega sporočila božiča po deljenju z drugimi in miru, hrepenenje po ponovnem vračanju luči oziroma Jezusovem prihodu.

Kot sem že omenil, je v Skandinaviji veliko veselic in popitega alkohola, da se laže premaga obdobje največje teme. Ko pride daljši dan, svetloba, je vse drugače. Božič je res tisti trenutek, ko se dan zagotovo začne daljšati, čeprav enakonočje nastopi že nekaj dni prej. Sam se spominjam, ko sem bil na študiju v Londonu in sem imel prvič priložnost doživeti pravi kapitalistični božič. Ob vsem tem blišču se mi je zazdelo, da se res vračajo daljši dnevi. To je nekaj, kar občuti vsak in se vsakogar dotakne. Je pa res, da takrat o tem ne razmišljamo zaradi številnih obveznosti do svojcev, ki jim moramo kupiti darila. Kaj kupiti za darilo, je resna stvar. Ni samo investicija denarja, ampak tudi časa in razmišljanja, saj vsak hoče, da bo tistega, ki ga bo obdaril, tudi razveselil. To nas seveda zelo močno angažira in nas hkrati spreminja v družbena bit­ja, s tem utrjujemo bližino in zavezujemo tudi tiste, ki smo jih obdarovali, da bodo oni prav tako razmišljali o nas ... Poleg tega pa smo vedno dlje v službi in smo vedno bolj zaposleni ter imamo vedno manj časa in občutka za podoživljanje. V Ameriki, denimo, poznajo že nekaj let podjetnike, ki (pre)zaposlenim za božič okrasijo hišo in podobno.

Vse to nam povzroča frustracije, saj vseeno pričakujemo, da bomo imeli nekaj trenutkov, ko se bomo lahko ustavili in zbližali.

Da, vendar se ne bomo, saj se tempo sprememb vse od industrijske revolucije le krepi in se bo še naprej. Če se spomnite 80. let, časa socializma, se nam zdi, da je čas takrat tekel bistveno bolj počasi, kar tudi v resnici je. Če pa si zdaj predstavljamo, da se bo tempo sprememb v prihodnje povečal za toliko, kolikor se je v teh 30 letih, bo takrat vse samo še bolj bezljalo. Toda v resnici se bo tempo sprememb povečal še bolj, kot se je v zadnjih 30 letih. In takrat bomo ljudje še bolj hrepeneli po miru in bomo z nostalgijo rekli, kako počasi je vse teklo leta 2014 in koliko časa smo imeli, čeprav to sploh ne bo res.

Celo v taboriščih, kjer so ljudje umirali od lakote, so si tiste drobtinice, ki so jih dobili, dajali na stran, da so lahko praznik lepše proslavili. Po drugi strani pa je bilo ravno za praznike, božič in novo leto, število umrlih večje kot na druge dni, ker so takrat še bolj občutili vse tegobe.

To je še vedno zelo izrazit pojav, druga plat iste zgodbe. V prazničnih dneh se poveča število sprejetih v psihiatrične bolnišnice in tudi število samomorov.

Ko so ljudje izpostavljeni vsemu temu oglaševanemu blišču, v katerem so vsi nasmejani, srečni in prijazni, kar je seveda povsem umetna situacija, jemljejo to kot resničnost. Za tiste, ki si ne morejo privoš­čiti nakupovanja, ki praznikov ne morejo preživeti v družini, ker je nimajo, in ne morejo občutiti tega prijateljskega ozračja, ker živimo preveč vsak sebi, to občutijo kot problem in ga za povrhu sprejmejo kot last­no krivdo.

Kaj pa je po vašem mnenju povzročila trojica dobrih mož?

To je posledica poskusa, da se teh prelom­nih dni koledarja polasti ideologija. Pri nas je otroke najprej obdaroval Miklavž, ki so ga potem v socialističnih časih preganjali, vendar nikoli pregnali, spodriniti so ga hoteli z dedkom Mrazom, a prav tako ni šlo. Svoje je prispeval še Božiček, ki je bil produkt uspešne komercializacije Coca Cole. Čeprav je bil nekaj časa tudi zaradi režimske podpore najbolj priljubljen dedek Mraz, je s propadom sistema nastala velika zmeda, v kateri sobivajo trije dobri možje, ki pa so si ideološko zelo nasprotni.

In zato delijo tudi starše in otroke.

Najbolj nesrečna okoliščina je predvsem ta, da otroci dobivajo zelo čudno sporočilo. Iz otrok, ki so sicer zadovoljni, če dobijo tri darila z vedno istim neumnim izgovorom, da so bili vse leto pridni, vzgajamo samo še večje potrošnike. Poleg tega se relativizirajo vrednote in pomen posameznega dobrega moža z drugim. Predstavljam si, da so tudi otroci iz najbolj vernih družin prizadeti, če jim dedek Mraz ne prinese nič. In tako tudi velja za otroke iz ateističnih družin, ki jih obdari le dedek Mraz. Tu bi bilo smotrno najti kakšno rešitev.

Jo imate morda vi?

Ne, na žalost je nimam. A bi bilo za dobro družbe pametno, če bi se odločili le za enega izmed treh ali pa za četrtega. Vsaka družba mora imeti neki vrednostni sistem, in če tega sesuvamo v temeljih, torej pri prihodnjih generacijah, ga bo v prihodnje še teže vzpostaviti.

Kaj pa je iz socialističnih časov poleg dedka Mraza še ostalo od navad ob koncu leta?

Že to, kako se imenuje drevo – je to dreveš­ček, smrekica ali jelka –, so pod njo jaslice ali niso, kakšni so okraski na drevesu ali pri hiši, je velikokrat povezano z globljimi ideološkimi vprašanji. Zelo zanimivo je, kako so v vzhodni Evropi poskušali božično drevo komunizmu primerno opremiti z rdečo zvezdo na vrhu. Tudi pri nas naj bi novoletna jelka izpodrinila božično drevo, ki pa samo po sebi sploh ni staro.

Uveljavilo se je šele pred 2. svetovno vojno, ne?

V začetku 20. stoletja, ta navada prišla je k nam iz srednjeevropskega prostora. Za zanimivost naj omenim, da so prve božične steklene okraske začeli delati v Lauschi na Saškem na vzhodu Nemčije že v 1. polovici 19. stoletja. In to v naselju ob reki in sredi gozdov, kjer je bil ta učinek zimske teme očitno zelo velik.

A tradicija obdarovanja je v krščanstvu zapisana že s prihodom treh kraljev.

Ampak trije kralji pridejo 6. januarja, ne prej. Tudi pri nas smo imeli tak običaj, pa tudi v nekaterih zahodnih državah ga imajo. Darilo je pač staro toliko kot ljudje. Za institucijo darila je pomembno, da tistega, ki ga prejme, zavezuje, da ga vrne na tak­šen ali drugačen način, s protivrednostjo ali višjo vrednostjo, saj to povezuje in utrjuje skupnost. Med plemeni severnih Indijancev obstaja tudi institucija potlača, pri kateri se s kopičenjem daril utrjuje višji ali enak družbeni status, kot ga ima tisti, s katerim tekmuješ. Vse to ima pomembno redistributivno funkcijo: dobrine gredo od tistih, ki imajo, k tistim, ki nimajo, torej od bogatejših k revnim. Darovalci pa si krepijo družbeni ugled.

Ali ni nekakšna sodobna različica tega prav dobrodelnost?

Da, po svoje res, a vmes je še dobrodelna organizacija, ki potrebuje denar za svoje delovanje, za zaposlene, najem prostorov ... In tako za tiste, ki imajo manj ali nič, ostane še manj.

Arhiv revije Deloindom+.