Na izziv, kaj bi Igor E. Bergant vprašal Igorja E. Berganta, če bi ga kot voditelj gostil v Odmevih, izstreli: »Sploh ga ne bi povabil.« Kaj pa bi vprašal svojega znamenitega očeta, pokojnega športnega novinarja Evgena Berganta, vsem znanega Kukija, ko bi bilo to mogoče? Z malo premisleka: »Veliko bi ga imel vprašati kot sin očeta, a takšna vprašanja niso za javnost.«

Je tretja generacija novinarjev v družini Bergant, katere matična luka je Maribor. Tudi sam se večkrat označi za Štajerca; čeprav se je rodil v Ljubljani, čuti povezanost s štajersko prestolnico, rojstnim krajem svojega očeta Evgena in strica Borisa, ki je do upokojitve prav tako delal na nacionalni televiziji. Že Evgenov oče, Igorjev ded, je v Mariboru v 20. letih prejšnjega stoletja strastno igral nogomet pri prvem tamkajšnjem klubu, se ogrel za tenis, oba športa tudi spodbujal, pisal pa kot novinar Večera. Igorjeva babica je bila Nemka po rodu in je sinovoma nemščino dala v zibelko. Vnukove poteze se zmehčajo, ko pripoveduje, kakšna pisma sta stara starša pošiljala sinu Evgenu, ki je šel študirat v Ljubljano – na eni strani mu je oče pisal s pisalnim strojem v slovenščini, na drugi strani lista mama na roko v nemščini.

»Naša družina je zelo multikulturna,« pojasni Igor na vprašanje, od kod njemu tolikšna veščina v različnih jezikih, ki jih ob tujih gostih v studiu stresa iz rokava. »Poljanska gimnazija mi je dala tudi precej jezikovnega znanja in priznam, da imam za jezike posluh.« S hudomušnim nasmehom: »Odkar je razpadla Jugoslavija, lahko k svojemu naboru jezikov prištevam še hrvaščino, srbščino in črnogorščino.« Jih loči med seboj? »Seveda. Najlepša je črnogorščina.«

Športni geni so glasni

Športnih genov pa ni podedoval le po dedu in očetu – slovenski in nekoč predvsem jugoslovanski šport bi si namreč le težko predstavljali brez Kukija Berganta, brez njegove vsestranske novinarske in organizacijske zagretosti in priljubljenosti –, tudi njegova mama je nekdanja uspešna atletinja, jugoslovanska državna prvakinja v teku na 100 metrov in pozneje še na 800 metrov, kar je bila tedaj najdaljša tekaška disciplina za ženske. Je čudno, če je njen sin vdan teku? Če je pretekel štiri maratone? Pa se kdaj vendarle spopade z lenobo, ki mu na deževen dan dovoli »prešpricati« kak napor? Odgovori brez pomišljanja: »Ne. Veš, da moraš. Največ je vredno, ko premagaš samega sebe.« Koristno tudi za delo, ki ga opravlja in ki zahteva zbranega človeka.

Njegov enajstletni sin očitno prav tako čuti družinske gene, vadi tenis in od petega leta obiskuje judo. Igor zelo pohvali primernost tega športa od otroštva naprej: »Začnejo v judo vrtcu, organizacija je odlična, prav tako pedagogi. Je šport, ki veliko da na koordinacijo gibov, nauči varno pasti in se braniti.« V nasprotju s starejšo in mlajšo generacijo v družini ne igra tenisa, rad pa v dvorani na Drenikovi igra floorball, hokej brez ledu, v supergah. »Uživam prav v tem, da je igra skupinska. Toliko maham s palico, da bom imel kmalu skoraj teniški komolec. Spoznavam pa, da moraš za skupinski šport najprej sam veliko doživeti. Priti v življenjsko obdobje, ko duh prevlada nad telesom in dozoriš. V vrhunskem športu pa je žal tako, da je telo najmočnejše, ko duh še ni zrel …« Ima velik smisel za filozofske uvide v življenje.

Strastno zanimanje za nogomet je čutiti v vsem pogovoru, ob vsaki priložnosti pade kakšna vzporednica. Nogomet prevladuje tudi med izbranimi predmeti, ki nekaj štejejo v njegovem življenju. A prav tako ne skriva, v kakšni meri ga je izoblikoval oče, čigar ime se ohranja tudi v tistem Igorju E. Bergantu. V večini spominov je navzoč kot večna iskrica, ki sveti skozi labirinte življenja. In morda še ved­no prišepne kakšno usmerjevalno besedo?

Arhiv revije Deloindom+.