Za nekoga, ki bi težko preštel vse odre, na katerih je nastopal, in vsa priznanja, ki jih je do zdaj prejel za svoje glasbeno ustvarjanje, je viktor za življenjsko delo pika na i. »Zame je viktor slovenski oskar, največje priznanje, ki ga lahko dobi slovenski glasbenik. Veliko mi pomeni, saj dokazuje, da moje delo ni neopaženo, hkrati pa je velika spodbuda za naprej,« je tri dni po prejetju nagrade še vedno ganjeno pripovedoval Alfi Nipič. Videti je bilo, kot da skoraj sedemdesetletnik (dopolnil jih bo septembra, a jih nadvse dobro skriva) v tistem trenutku podoživlja dogajanje na odru SNG Maribor, kamor so ga, pove, povabili pod pretvezo: »Rekli so, da bom dobil nekakšno plaketo, in prepričan sem bil, da je to povezano s petdesetimi leti mojega ustvarjanja, ki sem jih dopolnil petega decembra lani. Na oder naj bi prišel za Zdravkom Čolićem (mimogrede, z njim sem po podelitvi obujal spomine na Slovensko popevko leta 1973, ko sva v alternaciji prepevala pesem Atija Sossa Rad bi ti dejal), eno odpel in prevzel plaketo. Pa so me poklicali malo prej ... Skratka, presenečenje je bilo popolno.«

1. Na Jarenini je pred skoraj štiridesetimi leti zgradil hišo. Ne čisto po naključju, pravi: »Veliko sem vandral po Evropi, po dolgem in počez sem prečesal Avstrijo, Nemčijo, Švico, del Francije, Nizozemsko, Belgijo, pot me je ponesla tudi na druge celine. Najbolj me je presenetila Avstralija, kjer sem bil prvič pred desetimi leti. Zdelo se mi je, kot da sem prišel na drug planet – druge živali, drugo rastlinje, še trava je bila drugačne zelene barve kot tukaj. Ampak nekaj najlepšega je, ko pridem domov in me objame narava. Parcelo sem izbral tudi zato, ker je malo odmaknjena od drugih. Daleč od tega, da ne maram družbe, a ko se vrnem z nastopa ali turneje, potrebujem malo miru.« Takrat zelo rad poseda na terasi pred hišo, od koder se odpira čudovit razgled – levo proti Lenartu, skrajno desno proti Pohorju, v sredini pa se kot na dlani ponujajo obronki Slovenskih goric. Ker to stran hiše obsije samo jutranje sonce, je na terasi prijetno ves dan, ne glede na to, koliko kaže termometer. »Tu pišem tekste, prebiram časopise, klepetam z ženo ali pa preprosto opazujem zelenje, ki me obdaja,« pravi Alfi Nipič in doda, da še vedno rad odhaja od doma, a se tudi zelo rad vrača, med ljudi, ki ga spremljajo že vse življenje.
2. »Iskrena hvala, res, iz srca, na to sem čakal 50 let,« je s cmokom v grlu in solznimi očmi dejal na odru SNG Maribor, potem ko je iz rok Toneta Partljiča prejel viktorja za življenjsko delo. Tri dni pozneje, ko sva sedela na njegovi domači terasi, se čustva še niso povsem ohladila. Alfiju Nipiču so se namreč uresničile otroške sanje. Ne zaradi viktorja, ampak zato, ker ni nikoli pričakoval, da se bo toliko časa ukvarjal z glasbo: »Že kot 12-letni fantič sem hodil gledat ansamble in sanjal, da bom nekoč stal tam gori, na odru. Vendar vse, kar delam, delam spontano. Nikoli nisem načrtoval, da se bom toliko let profesionalno ukvarjal z glasbo, pa me je tako prevzela, da sem po enem letu pustil službo tekstilnega tehnika.« Z glasbo se je začel ukvarjati že na srednji tekstilni tehniški šoli, takrat je prepeval na mladinskih plesih na prvi in drugi državni mariborski gimnaziji, pa pod koši Branika. Za uradni začetek svoje profesionalne glasbene kariere šteje 5. december 1962, ko je začel prepevati v hotelu Triglav v Kopru. Tega dne je s takratnim, pravzaprav edinim delodajalcem sporazumno prekinil delovno razmerje: »Zaradi nastopov v Kopru sem imel že tri 'plave', kar je pomenilo, da bi me lahko delodajalec mirno vrgel na cesto. A je razumel mojo željo, da bi se rad nekaj časa ukvarjal samo z glasbo, in je velikodušno podpisal sporazumno prekinitev delovnega razmerja.«
3. Po vrnitvi iz Zagreba ga je bilo slišati na različnih festivalih in popevkah. Na eni od generalk Vesele jeseni ga je poiskal Slavko Avsenik in ga pobaral, ali bi hotel kakšno leto »pomagati« ansamblu, ker njihov pevec Franc Koren odhaja. »Na moje pomisleke, češ da nisem preveč domač z narodnozabavno glasbo, je samo odmahnil z roko in rekel, da mi bo pri tem pomagal njegov brat Vilko,« pripoveduje Nipič, ki o svojem učitelju še vedno govori v presežnikih. Od njega se je naučil vse o interpretaciji te glasbe, za katero marsikdo misli, da je preprosta, a je resnica po besedah sogovornika daleč od tega: »Naučil me je vsega, od dikcije do izgovarjave in dinamike petja. Takrat, denimo, nisem vedel, da se mi ni treba vedno bolj dreti, če želim peti vedno višje; glas mora ostati na enaki jakosti, le telo dela drugače. Njegove besede mi še danes odzvanjajo v ušesih in mirno lahko rečem, da bi bilo moje znanje vokalnega solista veliko skromnejše, če se najini poti ne bi prekrižali.« Njemu gre zahvala, da lahko brez težav spreminja register, da lahko poje zdaj hrapavo kot James Brown, zdaj čisto gladko, da zna zapeljati z žametnim glasom ali »pritegniti«, kot radi rečemo. Vilku pripisuje tudi zasluge za to, da nikoli, ampak res nikoli, ni imel težav z glasom, pa čeprav je vrsto let nastopal večer za večerom. Mimogrede, tisto leto, kot je našemu sogovorniku zatrjeval Slavko Avsenik, se je raztegnilo na 18 let.
4. Če se ne bi ukvarjal z glasbo, bi bil za marsikaj prikrajšan, je trdno prepričan Alfi Nipič, ki ob vsaki priložnosti poudarja, da njegov cilj niso bile nagrade in priznanja, čeprav jih je v vseh teh letih zbral cel kup: častni občan Mestne občine Maribor, zlata nota za najboljšega pevca narodnozabavne glasbe, zlati grb mesta Maribor, pred kratkim je dobil priznanje avstrijske estrade za širjenje nacionalne glasbe po svetu. »Na tej steni in še na nekaterih policah je 50 let mojega življenja, tudi v kakšnem predalu se še kaj najde. Viktor bo dobil častno mesto na polici na sredini te stene, saj je najbolj žlahten spomin na do zdaj prehojeno pot doma in v tujini. Prav vsako priznanje pa je prišlo ob pravem času, da mi je dalo novega zagona za ustvarjanje,« pravi sogovornik, ki je tudi navdušen zbiralec starinskega pohištva. Kos za kosom ga je kupoval, v vsakem prostoru stoji kakšen, največ iz obdobja bidermajerja, ki mu je tudi najbolj pri srcu.
5. Sedem let je pozimi pel v kavarni Astoria, nato pa še pet let, prav tako pozimi, v hotelu Slavija (na fotografiji). »Prosto sem imel samo ob ponedeljkih. No, pa na dan mrtvih,« se namuzne sogovornik, ki je poletja preživljal na terasah ob jad­ranski obali, od Kopra do Dubrovnika. Najdlje je neprekinjeno (ob večerih, seveda) pel štiri mesece skupaj v Makarski, na terasi restavracije Plaža, kjer se je vsak večer zbralo od 500 do 600 ljudi. »Poleti 1964 je bilo, takrat sem imel tudi svoj prvi ansambel,« se spominja Alfi Nipič. Naslednja postaja je bil Zagreb, kamor se je preselil za dve leti in pol. Prav toliko časa je s skupino Clan nastopal v središču Zagreba, na Tucmanu, največjem mladinskem plesišču takratne skupne države. Z njimi je nastopil tudi v ljubljanski Hali Tivoli, kjer je publika šele po prvi pesmi ugotovila, da je pred mikrofonom znan obraz. Žal je skupina po dveh letih in pol, ko so fantje doštudirali, razpadla, Toti Štajerc, kakor ga pogosto imenujejo, pa se je vrnil v Slovenijo.
6. Na vprašanje, kaj najraje počne v prostem času, kot iz topa izstreli: »Hja, poglejte naokrog. Z največjim veseljem skrbim za hišo – glede na to, da je stara že skoraj štirideset let, dela nikoli ne zmanjka. Vedno se najde kaj, kar je treba postoriti, da stvari ne začnejo propadati in da hiša diha še naprej.« Pogled na zelenico in rastlinje da vedeti, da je tu doma skrben gospodar. Res je še vedno veliko naokrog, a ko pride domov, z užitkom prime za delo. Mojo pozornost pritegnejo v kos blaga oviti vrhovi približno pol metra visokih palic, zapičenih med vrtnicami. »Vsak večer blago napojim s posebno tekočino, ki so mi jo dali lovci. Njen vonj odganja srne, ki se tule pasejo vsak večer, najraje prav na mladih poganjkih vrtnic,« mi pojasni sogovornik. Pet ali šest jih je po njegovih besedah že kar udomačenih, saj se sploh ne dajo motiti, ko se zaradi njihovega gibanja začnejo prižigati luči pred hišo.
7. Limonovec je spomin na dobrega, žal že pokojnega prijatelja. »Pred tridesetimi leti mi je dal majhno drevesce, za spomin name, je dejal takrat. Vsa leta lepo raste in še lepše obrodi, letos se mu je pa čisto odpeljalo, ne morem drugače reči,« pravi sogovornik in pokaže na velike limone, pod težo katerih se krivijo tudi debelejše veje. Že od pomladi z ženo vsak dan obirata zlatorumene sadeže. Pozimi sicer izgubi nekaj listov, a ko ga spomladi iz garaže prestavita na njegovo mesto, kjer ga do desetih zjutraj nežno božajo še ne premočni sončni žarki, poznopopoldanski pa le oplazijo, se spet razbohoti. »Tudi lupina je užitna, veste, ker nisem privrženec škropljenja ali gnojenja. Drevesce vsak dan le izdatno zalijem z vodo, brez kakršnih koli dodatkov, to je vsa umetnost,« ne čisto brez ponosa pove Alfi Nipič in mimogrede poboža še sivko, ki raste v neposredni bližini. »Sivka je meni zelo ljuba rastlina, zato, ker je tako preprosta. Takšne imam najraje. Marjeticam, denimo, se ob prvi košnji vedno izognem, preprosto mi jih je žal pokositi, ko pa njihovi beli cvetovi tako lepo krasijo trato ...«

Arhiv revije Deloindom+.