Ne rečem, da sem ravno neumna. Ja, kdo bi pa zase trdil kaj tako bedastega? Pa tudi ne kak primerek intelektualnega bisera, nak, kar je res, je res. Torej čisto primerna za enostavna dela, taka z nosom pri zemlji, kake velike škode menda ne bom naredila, so rekli, bi lahko šla v kmetijsko šolo, saj veste, kateri kmet ima najbolj debel krompir. Pardon, res je star vic, resničen pa baje še vedno. Jaz pa v jok, da zemlje za nohti ne prenesem, da pri najboljši volji ne znam povedati, kaj je ječmen in kaj pšenica, mislim, zame je oboje le zelena travca, in sem potem prilezla skozi gimnazijo in faks. Toliko o zgodovini, spotoma samo še to, da so tudi v socialističnih časih imeli solato na trgovskih policah in smo preživeli brez motike in gnoja in podobnih zastrašujočih orodij in smrdečih surovin. Jejmene.

Takole v kantini med malico nič hudega sluteča debatiram s sodelavci o finančnih indeksih in

ekonomski prognozi in drugih življenjsko pomembnih stvareh, a glej šmenta, oni bi o solatki in korenčku, vremenu in semenih. Se izkaže, da ima vsak kakšen vrtiček, svojega ali v najemu, ob sredah si iz rok pulijo Deloindom, kjer kar nekaj modrih gospa resno piše o trajnicah, čebuli, o tako abstraktnih rečeh, kot je lunin setveni koledar, pa o biodinamiki, kolobarjenju, in sem kot bi z lune padla. Če česa ne prenesem, oprostite, prav besna postanem, ko govorijo o stvareh, ki so zame španska vas. To se bo spremenilo, Špela, sem si rekla, menda ne boš afne guncala in se delala, da si zraven, ko nimaš pojma. Naslednjo sredo priloge nisem frcnila v škatlo, kjer hčerka zbira star papir za šolski izlet. Zabubila sem se v tanki zveščič in študirala.

Priznam, najprej sem tiste lepe slikce vrtne idile z očmi popasla, nato sem preskočila na resno gradivo o sadikah solate. To je bil začetek. Delo in dom. Poljudno, priljudno, enostavno, še jaz sem razumela. Saj se spomnite mojega uvoda zgoraj.

Ko boš pripravljena, pride učitelj, je rekla Oprah, ali pa je bila Miša ali kdo že. Najprej je prišla dediščina. Moji boljši polovici so zapustili staro hišo z vrtom. Se sploh nisem čudila, že od nekdaj ima srečo, le kako bi sicer mene srečal?

Ne vem sicer čisto točno, kaj je moj dragi tuhtal, kako jo bomo prodali, odločila je kot ponavadi trezna polovica zakoncev, torej jaz.

Sem ga prijazno vprašala, ali je že slišal za samopreskrbo, za mestne strešne vrtove, vrtne komune, mi pa takole vuhmepišno podarjeno zapravljati. Se je že čutil vpliv medijev, vaše edicije torej. Uspešno.

Kupili smo enoosni traktor, prikolico, šotor, ducat vrtnarskih rokavic, ducat motik, nekaj košar, opustošili trgovine s semeni, nadlegovali znance, sorodnike in vse, ki niso pravočasno zbežali, ali imajo kako zeleno stvarco odveč, kupili voz konjskega in voz kravjega gnoja, stric nam je pripeljal prikolico zajčjega, to je sploh gnoj de luxe, soseda je prisegala na kurjeke in smo zaradi zvez in poznanstev dobili nekaj veder direktno s kurje farme. Večjih investicij,

če ne omenjam tistih kubikov lesa za plot in sistema za namakanje in desetih vrtnih veselic za sosede, da se bomo spoznali in nam ne bodo kamenja na našo zemljo metali, žagali vej češnje, ki na njihovo sili, in polžev usmerjali v našo solato, nismo imeli.

Sneg še prav skopnel ni, naša četica na startu, veselo smo zaorali, reklo je bum ali puh, saj je vseeno, prva brazda, pa je motor crknil. Se bomo pa rekreirali, je rekel ata in sinova sta naskočila rušo, kot se gre v napad z nindžami, jaz sem dirigirala, a očitno neuspešno.

Mladca sta po pol ure obležala, mož je še kar naprej brkljal okrog motorja, sosedje so se razšli, vrt je bil pred nami v vsej nedotaknjeni nedolžnosti.

Zleknili smo se v mreže, razpete med starimi drevesi, vsak s svojim izvodom Delaindom,

globoko smo zajeli sapo in brali po vrsti, od članka do članka.

Tole je vesela zgodba. Pozabili smo nekaj prvih let. Začnimo spet.

Češnja cveti. Čebele brenčijo. Nabrali smo ogromno skledo berivke. Natrgali narcise in španski bezeg. Vrt je praznično odet v sonce. Grede smo pokrili z belo kopreno. Ta je kot čipkast pajčolan za nevesto.

Kako pripravno za praznične, pravljično čarobne dni na našem vrtu ...