Pisala bom o zgodbi, ki se še piše. Začela se je nekaj let nazaj in je malo drugačna, posebna. Takšni so tudi ljudje, ki so del te zgodbe in so bili deležni dobre volje bralcev revije Deloindom. Tam na zadnjih straneh rubrike Pisali ste nam je uredništvo pred leti objavilo oglas. Par vrstic s pripisano telefonsko številko. Da potrebujemo material za ustvarjanje. Volno, gumbe, blago, trakove; pač stvari, ki jih bralci ne potrebujejo več, se pa običajno pozabljeni in zaprašeni valjajo v kakšni omari in so tam v napoto.
Delam v enem od varstveno-delovnih centrov za odrasle osebe s posebnimi potrebami in razne stvari za ročna dela pridejo vedno prav. Pogosto kaj ustvarjamo, dekoriramo in na ta način polepšamo čas, trenutke in prostore ustanove, kjer naši uporabniki živijo. To je njihov dom.
Nekega dne sem pač oddala oglas. Ni bil objavljen takoj, ampak šele v eni od naslednjih številk. Skoraj sem že pozabila nanj in niti nisem pričakovala pretirano velikega odziva. Malo stvari me je v življenju tako presenetilo kot dan, ko je telefon začel zvoniti, da se je skorajda pregrel. Z vseh koncev Slovenije so klicali dobri ljudje in spraševali za naslov. Paketki, tudi s plačano poštnino, so začeli prihajati po pošti. Nekateri bralci so celo osebno dostavili kakšno škatlo z materialom. Kakšno veselje, juhej juhu! Z uporabniki, ki jim zaposleni raje rečemo varovanci, smo odpirali škatle z enakim veseljem kot novoletna darila. Potem smo zlagali, sortirali in se imeli pri tem prav lepo … Nekateri od uporabnikov zelo radi zgolj zlagajo in prebirajo stvari po barvah. Drugi spet radi režejo ali navijajo volno. Klobčiče volne smo vlagali po barvah posebej v kartonaste škatle. Enako gumbe. Posebej smo shranili trakove, sukanec in ostale stvari.
To je en del zgodbe. Drugi del je ustvarjanje. Dolgi zimski popoldnevi so kot nalašč za, recimo, pletenje. Izpod pletilk uporabnic, naših varovank, se tako že tretje leto rojevajo ljubke, pisane volnene punčke. Take skuštrane, z nagajivimi očmi, s pentljico in z gumbi … Postale so simbolična maskota našega doma in celo krasijo naslovnico knjige, ki predstavlja dom naše ustanove. Vsaka punčka je malo drugačna. Izvirna in posebna. Takšni so tudi naši uporabniki, varovanci. Nekatere uporabnice si znajo splesti torbico, okrasno blazino. Nekoliko jim pri tem pomagamo zaposleni. Včasih je treba kaj razparati, narediti kakšen nov nasnutek, kaj sešiti, in tu je treba priskočiti na pomoč. Nekatere uporabnice imajo prirojen talent za vezenje. Šivanka z nitko utira pot skozi narisane motive in hkrati utrjuje vztrajnost ter natančnost.
Jeseni so aktualna strašila. Iz ostankov blaga, volne, trakov, slame in lesenih vejic smo naredili nekaj izvirnih primerkov. Tudi okrasno koruzo, tisto majhno, z drobcenimi storžki, so poslali bralci in smo jo uporabili pri izdelavi strašil. Naredili smo nekaj okrasnih slik s podobnim motivom. Na lepenko smo nalepili blago, nanj pa krpice blaga, gumbe in še kaj.
Spomladi smo se lotili kurenta. V enem od paketov so bili trije malo manjši zvonci, v drugem pa veliko okrasnih pisanih trakov in lesenih kroglic z luknjami. Večjo površino lepenke smo uporabili kot podlago, jo »zmodelirali« in z lepilno pištolo nalepili umeten ovčji kožuh, ki je bil pravzaprav ostanek stare preproge. Glavo kurenta smo izdatno okrasili s peresi, s trakovi iz blaga in z brki iz sirkove metle. Izdelali smo mu škorenjce in rokavičke ter vtaknili šibje v roke. Postavili smo ga pred vrata, da nam prikliče pomlad in prežene zimo. Eden od varovancev neskončno uživa, kadar pride pust in z njim maškare. Dan, ko smo delali kurenta, je bil eden od tistih, ko je bil še posebno srečen. Ne zmorejo vsi uporabniki sodelovati pri ustvarjanju. So pa nekateri veseli in jih pritegne, kadar se kaj dogaja. Z velikim zanimanjem si ogledujejo potek dela in končni izdelek. Še bi lahko naštevala …
Tretji del pa bi pravzaprav rada namenila zahvali. Vsem bralcem, ki so se širokosrčno odzvali in poslali ali prinesli material za ustvarjanje, sporočam, da je po njihovi zaslugi življenje naših uporabnikov za kanček lepše, bolj pisano in pestro. Žal nekaterih stvari zaradi oddaljenosti nisem mogla osebno prevzeti. Vseeno hvala.
Uredništvo priloge Deloindom me je v prijaznem povabilu, naj v zgodbi pišemo o dogodivščinah, izkušnjah, zapletih, dobri ali slabi volji, spodbudilo k temu, da Papir in pero povesta ljudem, da solidarnost še ni izumrla. In da gre z roko v roki najlepše vštric z lepo izkušnjo in z dobro voljo. Juhej!
