Prvotna ideja je bila, da bi staro viničarsko hišo iz opeke in lesenega ogrodja, ki jo je lastnik podedoval od prednikov, v celoti ohranili in jo v atelje in prostor za druženje spremenili s sodobno nadgradnjo. A se je pokazalo, da stanje hiške neustrezno za obnovo. »Čeprav je bila izhodiščna zamisel arhitekturno bolj ekscentrična, naju je dolgotrajen in poglobljen premislek o umestitvi v krajino pripeljal do preproste rešitve, ki spoštuje tradicijo in je hkrati sodobna,« pravi Matevž Granda, arhitekt in soustanovitelj revije Outsider, ki je letos aprila prejela Plečnikovo medaljo. »Vsak poseg v okolje zahteva premislek o kontekstu. Haloze so odmaknjeno območje, danes včasih celo pozabljene, zaradi česar tudi niso pretirano onesnažene z neustreznimi gradnjami, kot jih poznamo po vsej Sloveniji,« dodaja.

Nastal je popolnoma nov, montažno grajen nizkoenergijski objekt, umeščen na gabarite viničarske hišice. Njegov arhitekturni koncept ohranja obliko in nekatere značilne elemente starega vinogradniškega poslopja, z novimi arhitekturnimi rešitvami pa odraža sodoben življenjski slog.

Sanitarni in kuhinjski blok sta v sredini, nad njima pa je lesena galerija z ležišči, na katero se pride po lestvi.

Hiša je zelo kompaktna, njen enoviti tloris meri vsega 60 kvadratnih metrov in je razdeljen na štiri območja. Vstopi se v prostor s prešo, ki je glavni in osrednji del hiše. Sanitarni in kuhinjski blok je v sredini, nad njim pa galerija z ležišči, do katerih se pride po lestvi. Četrti del, spodaj, je atelje. Ohran­jena premična dediščina prejšnje hišice, od lovskih predmetov, starega orodja in lesenih arhitekturnih elementov, je dobila dekorativno vlogo, lesene elemente starega ostrešja pa so uporabili za teraso.

Rdeča nit obeh arhitekturnih zamisli je ostala nespremenjena. Preša iz leta 1837, ki je bila najpomembnejši del viničarske hiše, stoji na natanko istem mestu kot nekdaj. Okrog stoletje je, kar so jo bili pripeljali iz Istre. Zdaj si je skoraj nemogoče predstavljati, kako so izvedli prevoz takšne veličastne naprave. Nekdanjo hišo so Brezlanovi predniki zgradili dobesedno okoli te preše. Danes nima več izvirne funkcije, a kljub temu ni le muzejski eksponat, na njej je tudi jedilni prostor.

Sodobna montažno grajena hiša, ki jo je izvedlo podjetje Marles, stoji na gabaritih nekdanje viničarske hišice.

»Nekateri deli so postavljeni v nov kontekst. Lesen pokrov, ki je stiskal grozdje, predstav­lja jedilno mizo v kombinaciji z varjenim železnim nosilcem, kamen je postavljen zunaj, posamezni deli so razporejeni kot muzejski eksponati, korito ni v tem prostoru,« pove Aleksander Brezlan. S plohi ograjen prostor, kjer so postavljeni stoli, je bil nekdaj zbiralnik iztisnjenega mošta, ki so ga od tod po cevi speljali v vinsko klet. Te zaradi ustreznega temeljenja za novi objekt žal niso mogli ohraniti in so jo zasuli.

Poleg minimalističnega videza in velikih okenskih površin je opazen element zunan­josti hiše tudi lesen napis na stranskem pročelju, Kalas Contemporary, kar pomeni Haloze na sodoben način. Tako je lastnik krstil multifunkcionalni počitniški objekt, v katerem imajo pomembno vlogo notranji in zunanji slikarski atelje ter galerija njegovih platen velikega formata. »Visokotehnološka gradnja sodobne viničarske hiše v notranjosti omogoča moderen in preprost način bivanja v vseh letnih časih, saj v svoji funkciji ponuja vse na gumb. Ime Kalas pa je povzeto iz enega zgodovinskih poimenovanj za današnje Haloze,« zaokroži svojo pripoved Alek­sander Brezlan.