Renzo Piano se je rodil leta 1937 v Genovi v družini gradbenikov. Šolal se je na Politehniški univerzi v Milanu, kjer je diplomiral leta 1964, kariero pa začel kot sodelavec v arhitekturnih birojih več znanih arhitektov, najprej pri Louisu Kahnu v Filadelfiji in nato pri Z.S. Makowskyju v Londonu. Piano, ki danes živi in dela v Parizu, se je podpisal pod številne odmevne stavbe po celem svetu, med najbolj znanimi je zagotovo pariški Center Pompidou, ki ga je zasnoval že leta 1977. Štiri leta pozneje pa ustanovil arhitekturno podjetje Renzo Piano Building Workshop, ki ima zdaj okrog 150 zaposlenih in pisarne v Parizu, Genovi ter New Yorku. Oblikoval je vrsto muzejskih in drugih kulturnih zgradb v Evropi in ZDA, pri čemer kritiki njegove stvaritve opisujejo kot zračne, elegantne in prefinjene. Med njegovimi odmevnejšimi zgradbami v zadnjih desetletjih so muzej znanosti in tehnologije Nemo v Amsterdamu, poslopje Kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu, muzej Fundacije Beyeler v Baslu, pet stavb na znamenitem Potsdamer Platzu v Berlinu, glavni terminal Mednarodnega letališča Kansai, nebotičnik Shard v Londonu in še mnoge druge.

Mnogim njegovim arhitekturam je skupno, da so bile sprva deležne kritik. Londonski Shard je denimo princ Charles poimenoval "solnica", spet drugi so v njem videli "črepinjo", ki se je zadrla v srce Londona". Tudi pri Centru Pompidou so se številni sprva prijeli za glavo, danes pa velja za eno najzanimivejših stavb v Parizu. "Vsaka vidnejša nova arhitektura je najprej enkrat moderna, preden lahko postane klasika," je nekoč dejal arhitekt.

Kritike Piano jemlje resno. Kot pravi, je kot arhitekt s pripravljenostjo na debato rasel. "Ne zato, ker bi moral ves čas dokazovati, kako dober sem, ampak ker je to edini način za preživetje," pravi arhitekt, ki svoje arhitekture tudi potem, ko so dokončane, pogosto obiskuje. "Še danes tekam okoli svojih stavb in preverjam, ali je vse v najlepšem redu. Nikoli nisem zadovoljen," pripoveduje.

Piano rad oblikuje kraje, kjer se ljudje srečujejo. Rdeča nit njegovega ustvarjanja pa je bitka proti težnosti. Zato so njegove stavbe pogosto prosojne in zračne, pri snovanju ga žene želja po lahkosti. Ta izvira iz izkušenj rosnih let, saj, kot sam pravi, nosi spomin na Genovo na koži. Svoje rodno mesto vidi kot nasprotje Benetk – slednje so mesto ekstrovertiranosti, Genova pa introvertiranosti. Od očeta gradbenika se je naučil, kako pomembno je dobro obvladati obrtniške veščine. Oče ga je vozil na gradbišča in mu dajal preproste naloge. "Ni bil izjemen gradbenik. Ni postavil Eifflovega stolpa. Delal je hiše. Vendar se osemletniku zdi kot čudež, ko vsako dopoldne prihaja na gradbišče in opazuje svoj steber, ki je vsak dan višji, in se zave, da lahko s svojimi majhnimi rokami nekaj ustvari."

Čeprav Piano načrtuje projekte za različne konce sveta, ves čas ostaja tesno povezan s svojo domovino. Leta 2009 je sodeloval pri popotresnih projektih v mestu L'Aquila, lani pa je svetoval tudi po rušilnem potresu, ki je prizadel osrednji del Italije.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1998 Pritzkerjevo nagrado, najpomembnejše priznanje v arhitekturi. Prav tako je že leta 1989 prejel najpomembnejšo britansko nagrado za arhitekturo RIBA (Royal Institute of British Architects).