Letošnje leto je Plečnikovo leto, saj mineva 145 let od njegovega rojstva in 60 let od smrti. Smo danes sposobni preseči tradicionalen pogled na njegovo arhitekturo? Se zavedamo, da je po prvi svetovni vojni, po daljšem premisleku, Plečnik zapustil utrto pot razvoja svetovne arhitekture in se zavestno podal na lastno pot, je v razstavni zloženki zapisal Hrausky.

Ta pot je po njegovih besedah botrovala prepričanju, da ima arhitektura pomembnejšo nalogo, kot je zgolj njena funkcionalnost. Da gradi našo civilizacijo, ki naj pusti trajen pečat svetu, v katerem živimo. Zato je Plečnikova arhitekturna govorica tako klasična - da bi bila razumljiva.

Njene prave kvalitete pa se skrivajo v izvirnosti njegovih rešitev. Kjer most ni most, ampak trg na vodi, knjižnica je tempelj modrosti, mrtvašnica pa ni "centralno razstavišče mrličev", kot je rekel Plečnik, ampak arhitekturni park poslovilnih kapel.

Plečnikovo delo lahko delimo na zgodnje obdobje, ko je na svetovljanskem Dunaju sodeloval pri razvoju sodobne arhitekture, in na zrelo obdobje, ko je razvijal svojo Architecturo perennis in zavestno ubral svojo arhitekturno pot. V svojem zgodnjem obdobju na Dunaju je bil Plečnik del arhitekturne avantgarde, ki se je zbirala okrog profesorja Otta Wagnerja. V svojih delih ga je Plečnik skušal tudi preseči. Najbolj uspešno z Zacherlovo hišo.

Plečnikova Architectura perennis pa je skušala preseči svoj čas in postati trajnostna. Vendar ne le s svojo monumentalnostjo in trdnostjo, temveč tudi z večplastno brezčasno simboliko. Plečnik je verjel, da imamo Slovenci etruščanske korenine in smo zato legitimni nasledniki njihove arhitekture. Tako je antično arhitekturo razumel kot naš "narodni" slog, je v razstavni zloženki še zapisal Hrausky.