Štiriintridesetletnik, ki je v domovini poznan tudi kot slikar, pisatelj in televizijski komik, je že zelo zgodaj vedel, kaj hoče postati – kot otrok si je pod mizo svoje sobe v družinskem stanovanju uredil zatočišče, nekakšno gnezdo, kamor se je potuhnil, kadar je hotel biti sam –, a je o arhitekturi izgubil iluzije kmalu po vpisu na univerzo Waseda v Tokiu. Na vprašanje, zakaj je treba graditi nove hiše, ko pa je toliko praznih, mu je profesor odgovoril, da drugače arhitekti ne bi nič zaslužili. »O moj bog, ali res delate samo za denar?« je bil zaprepaden Kyohei.

Hiša za nič jenov

Začel je izpuščati predavanja in se podal na ulice Tokia iskat hiše, ki bi bile po občutku bivanja čim bolj podobne njegovemu gnezdu iz otroštva. Dokazati je hotel, da poleg velikih hiš, ki jih za masten denar projektirajo arhitekti, obstajajo bivališča, ki jih je človek ustvaril s poslušanjem lastne intuicije, nekakšna arhetipska urbana arhitektura. Spal je v opuščenem zbiralniku za vodo in v mobilno bivališče predelal kolo za dostavo pic. Podal se je tudi onkraj mestnih in celo državnih meja na štoparski izlet po Japonski in Indiji ter vtise vsake izkušnje prevedel v umetniški performans. Toda tisto, kar je iskal, je našel na nabrežju reke Sumida, ki teče skozi Tokio. Tam v raznolikih bivališčih živijo tokijski brezdomci.

Kyohei ni drezal v njihove usode, zanimalo ga je le, kakšne strategije so uporabili pri gradnji bivališč. Navdušilo ga je zlasti bivališče 60-letnega nekdanjega inženirja elektrotehnike, ki je na streho namestil majhno fotovoltaično ploščo. Ta mu je dajala dovolj elektrike za razsvetljavo in pet ur delovanja televizije in radia na dan, presežek energije pa je shranjeval v odsluženem avtomobilskem akumulatorju.

Mož je hišico izdelal iz odpadkov, ki jih je našel v okolici, in sicer tako, da jo je ob obisku inšpektorjev lahko hitro razstavil in preselil na drugo lokacijo. »Hiša je resda majhna, toda v njej je vse. Ti ljudje natančno vedo vse o svojih bivališčih,« pripoveduje Kyohei, ki mu je zaprlo usta, ko ga je možakar vprašal, ali ve, iz kakšnega materiala je notranja stran stene v njegovem stanovanju. Predvsem pa niso brezdomci, saj imajo svoj dom. Ta ni nič manj njihov kakor najemniška domovanja.

Čeprav večina prebivalcev nabrežja Sumide živi samih, so med seboj povezani in si veliko stvari delijo. Ustvarili so vzporeden ekonomski sistem, v katerem glavno plačilno in menjalno sredstvo ni denar, temveč medsebojna pomoč.

Na podlagi tehnične skice konstrukcije in notranje opreme hiške s fotovoltaično ploščo je Kyohei za 300 dolarjev zgradil njeno repliko in jo poimenoval Zero yen house with solar system (Hiša za nič jenov s solarnim sistemom). Namestil ji je kolesa in tako ima na Japonskem status vozila, zato za njeno postavitev ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in plačevati davka na nepremičnino.

Celotno zgodbo si lahko preberete v sredini tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.