Sodelovanje med arhitekti in lastnikoma se je začelo v času gradnje, ko je bila hiša pokrita s streho, a še vedno z golim betonom in opečnimi stenami. Tako so arhitekti lahko vplivali na potek instalacij in zasnovo prostorov. Osnovni koncept galerijskega mansardnega stanovanja upošteva ureditev dnevne, hrupne etaže v spodnjem delu in spalne, mirne etaže v zgornjem, mansard­nem delu. V spodnjih prostorih so uredili vetrolov, kuhinjo z jedilnico, dnevno sobo z zunanjo teraso in dnevno stranišče, v zgornjem delu pa spalnico, otroško sobo, kabinet in kopalnico.

»Lastnika sta si želela zlasti svetel, pregleden in uporaben tloris v spodnjem delu stanovanja. Klasične rešitve, predvidene v projektu, jima niso ustrezale. Ker smo arhitekti nastopili še v času gradnje, smo zasnovo lahko korenito spremenili in omogočili ekskluzivnejši videz, kot ga lahko vidimo pri podobnih stanovanjih,« pojasnjuje arhitekt Goran Dominko.

Uporabili so mehke in tople pastelne barve naravnega izvora, k prijetnemu ambientu pa prispevajo tudi furnirane obloge z naravnimi vzorci lesa. Tako po besedah arhitekta dobimo mehke in usklajene kombinacije, ki zabrišejo ostre meje med opremo in stenami stanovanja. »Notranja oprema mora biti najprej uporabna, ob tej uporabnosti pa je treba zadovoljiti tudi estetska pričakovanja. Tako velikokrat odigrajo pomembno vlogo majhni detajli, ki kakšen kos opreme predstavijo v drugačni, prijetnejši luči kot kakšen drug, večji in preprostejši element,« pojasnjuje Dominko zasnovo in izbor notranje opreme. Galerijsko stanovanje je oblikovano z rahlo mero minimalizma, ki so mu nekaj sterilnosti odvzeli s kombinacijo pastelnih vzorcev različnih materia­lov. Učinek razgibanosti in drugačnosti pa izhaja tudi iz dejstva, da gre za dvonivojsko stanovanje in hkrati mansardo v enem nadstropju. »Pri projektiranju notranje opreme v mansardah je pomembno, da meri kolenčni zid vsaj 110 centimetrov, kar pomeni, da bomo lahko prostor v stojni višini izkoristili skoraj 90-odstotno. Prav tako je pomembno, da je vsa zasteklitev v višini oči, saj tako dobimo skladne parametre za učinkovito izrabo mansarde,« še pravi arhitekt.

Na dobro naravno osvetljenost vpliva lega stanovanja, ki je po besedah arhitekta izredno ugodna. Dnevni del, kjer je tudi veliko steklenih površin, je skupaj s teraso obrnjen proti jugu. Stanovanje je tako čez dan ves čas svetlo in energijsko ugodno. Za večerno osvetlitev skrbijo svetila, ki so jih zasnovali arhitekti in zaokrožijo celostno podobo. Vgradna svetila v stropu in na stenah označujejo povezovalne poti po prostorih. Nekaj luči izstopa in te so nakit stanovanja, dajejo mu značaj. Takšne so viseča luč nad jedilno mizo in nočni lučki na vsaki strani postelje v spalnici. »Osvetlitev je načrtovana tako, da se ambientalni del dopolnjuje z aktivnim osvetljevanjem v večernih urah,« pravi sogovornik. Prav razlika med uporabljanjem ambientalne in aktivne svetlobe daje čar dobremu projektu osvetlitve. »Ambientalna osvetlitev je lahko vključena ves čas, saj prostor le definira, ne pa tudi omejuje, poseben učinek pa ima v času, ko dnevne svetlobe primanjkuje. Uporaba aktivne osvetlitve je seveda odvisna od dejavnosti, za katero jo potrebujemo. Z dopolnjevanjem teh dveh virov pa dosežemo lepo občutje, kot ga lahko pričara le svetloba,« še poudarja arhitekt.