Regina živi v dvostanovanjski hiši, ki jo deli s taščo in tastom. V zgornjih prostorih so si z družino uredili svoj kotiček, tako da imajo ločeno stanovanje. »Tukaj se počutimo več kot odlično. Kadar nam je dolgčas, se odpravimo na obisk v spodnje nadstropje, kadar želimo mir, pa se vrnemo gor. Malo se seveda moramo prilagajati drug drugemu, ampak sploh ni težko, saj se med sabo odlično razumemo,« pojasni zgovorna pevka.

Do stanovanja nas vodijo stopnice iz teraca, zelo trdnega tlaka, ki ne prepušča vode in deluje barvito, saj je običajno izdelan iz delčkov marmorja, granita, kremena ali stekla, lahko tudi iz njihove kombinacije. Pisane gladke površine dajejo stopnišču unikatni videz. »Takšna izvedba je v tem času precej redka, saj se je mojstri večinoma ne lotevajo več. Bolj priljubljena je bila v preteklosti, v socialističnih časih. Takrat se mi zdi, da je bilo teraca celo preveč in morda so se ga ljudje ravno zato naveličali. Naše stopnice so nekakšen retro detajl, ki ga je mogoče odlično kombinirati. Nanje lahko postavimo karkoli, saj so kamenčki v tlaku različnih barv, beli, sivi, črni, živahnost pa potem ustvarimo z živo pisanimi predmeti.«

Na tem stopniščnem hodniku, ki ločuje zgornji in spodnji del hiše, stoji bela komoda s sivo ploskvijo. Nad njo je obešena prva slika, ki jo je Regina naslikala z akrilom na platno. Pravi, da jo je k ustvarjanju spodbudila grda električna omarica. »Razmišljala sem, s čim bi jo lahko prekrila, pa sem prišla do ideje, da bi čeznjo obesila sliko. Ker doma nisem našla nobene primerne, sem se sama lotila dela.« Vzela je platno, barve, čopič in pustila ustvarjalnosti prosto pot. Čeprav se je takrat šele učila slikati, je nastala lepa umetnina. »Najprej sploh nisem vedela, kaj slikam. Zdaj, ko jo gledam, vidim neki kelih, čašo, iz katere je pljusknilo rdeče vino,« z nasmehom razlaga sogovornica, ki je tudi sicer ljubiteljica vinske kapljice. »Kdaj pa kdaj si ga privoščim kakšen kozarec in morda me je ravno to navdihnilo, ne vem,« razmišlja. Ker ima rada stvari, ki se dopolnjujejo, je kupila še rdečo vazo.

Kotiček za razmišljanje

Na stopnišču je dokaj visok strop, in ker so bile stene že od nekdaj bele, se je Regini zdelo, da je vse preveč čisto. »Pomislila sem, da moram nekaj narediti, spremeniti. Čutila sem, da bi morala pričarati neko zgodbo in monotonost razbiti s čim izvirnim. Najprej sem razmišljala, da bi kupila dolg lestenec, ampak sem se kmalu domislila nečesa drugega. Ustvarila sem majhno galerijo, kupila sive okvirje s temno modrim paspartujem in vanje položila fotografije, ki jih je posnel moj mož. Na številnih je sin Aleksander, ki se je včasih še rad nastavljal fotografskemu objektivu. Zdaj je v najstniških letih in ga je težko pripraviti, da bi bil model,« z nasmehom prizna energična mama, ki na stopnišču ni zadovoljna le z ograjo. »Ograje nismo zamenjali, ostala je klasična, preprosta. Sama sem ji sicer dodala zavite dele, mož jih je zvaril v obstoječo konstrukcijo, ampak še vedno ni dokončana. Kakšna bo na koncu, še ne vem, prepričana pa sem, da bom zamenjala držalo. Na vrhu stopnic je majhen predprostor, ki ga krasi mogočno drevo življenja v črni vazi, na tleh je Aleksandrova mojstrovina, ki jo je ustvaril v srednji šoli, na okenski polici pa mirno počiva mali pozlačeni Buda, obdan s kamenčki. »Tukaj imam zjutraj svoj ritualni kotiček,« pove in nadaljuje. »Prinesem si skodelico čaja, se naslonim na polico, odprem okno, si prižgem cigareto, pogledam v svet in se zatopim v svoje misli. Buda me prisili v razmišljanje in poskrbi, da začnem dan s pozitivno energijo.« Zraven visi veliko, skoraj do stropa segajoče ogledalo s črnim robom. »Kakor boste videli, se črna pojavlja povsod po stanovanju. Običajno imam črne vaze, okvirje, kakšen svečnik in podobno, saj z njimi razbijem belino.«

Stran z glasnim laminatom

V bivalni prostor vstopimo skozi velika bela vrata, kombinirana s steklom. »To ni naključje, saj mi je všeč svetloba v prostorih. Tudi zato smo porušili strop, nad katerim je bilo prej podstrešje. Zgoraj je bilo odlagališče vsega mogočega, od starih oken, ploščic, smuči, oblek, igrač, skratka, krame, ki se je nabirala leta in leta. Vse smo počistili, prepleskali, dodali veliko luči in vgradili strešna okna, ki prav tako osvetljujejo stanovanje skozi luk njo v stropu. Tudi vrata sob so vedno odprta, da naredim soncu in svetlobi dobrodošlico,« pojasni. »Zdaj je videti kot kakšna cerkvica in vesela sem, da smo bili drzni. Upali smo si narediti velik prostor, odprt in estetski, ampak v zameno smo se odrekli njegovi funkcionalnosti. Ni nam žal, saj si ob vstopu v stanovanje lahko spočiješ oko in se prepustiš novi dimenziji.« Pred tremi leti so tudi prebelili vse stene, se znebili gorčične barve, ki je prevladovala, ter odstranili laminat. »Delal nas je nesrečne, saj se na njem vsak zvok okrepi in nas je to resnično motilo. Najbrž zato, ker smo glasbeniki toliko bolj dovzetni za vse zvokovne spremembe. Po dolgem izbiranju, težkem odločanju in sklepanju kompromisov smo izbrali parket iz beljenega hrasta, ki je lepa mešanica toplih barv. V njem vidim odtenke rjave, bež, peščenih barv, zato lahko nanj postavim, karkoli želim. Od črne ali bele barve do kakšne bolj živahne. Ta parket je zelo hvaležen za čiščenje, res pa je, da je precej mehak, ker ni lakiran, in če mi kaj pade na tla, velikokrat ostane udrtina.« Opazovalca pritegnejo tudi bele zaključne letvice, ki se razlikujejo od običajnih. »Ljudje večinoma izberejo letvice iz enakega materiala, kot so ga uporabili za talno oblogo, torej če se odločijo za parket, potem so običajno letvice iz enakega lesa. Ampak meni se potem zdi, kot da živim v kakšnem koritu, v škatli. Naše letvice zamejujejo zaključek stene in začetek tal, kar mi je izjemno všeč.«

Po vsem stanovanju so razpostavljene svečke, ki jih Regina rada prižge, še posebno v zimskem času oziroma hladnejših mesecih. Pravi, da se bo kmalu prilagodila pomladi in jih umaknila, namesto njih pa uporabila školjke, cvetje in druge rastline, izbrala bo nove vaze in podobno. Spalnica je bolj umirjena, čeprav jo pogosto poživi z živobarvno posteljnino. »Vse je odvisno od počutja oziroma razpoloženja in letnega časa. Zanimivo pa je, da imam edino v spalnici zavese, čeprav jih načeloma na maram. Škoda se mi zdi ubiti svetlobo in zakrivati poglede skozi okno. Toda spalnica je edini prostor, kamor zavese spadajo, saj si človek tam naredi svoj brlog in je fino imeti malo zasebnosti.«

Rdeča nit so vsekakor skrbno izbrani dodatki, ki popestrijo svetle stene in strope. »Naše stanovanje je prilagodljivo in živi, saj se razen pohištva vse spreminja. Dodajam slike, zamenjujem rože, vaze, svečnike, ob božičnem času, na primer, se vsi prostori prilagodijo okraskom na smreki. Rada se ukvarjam s tem, saj želim, da se v našem domu zrcali naše razpoloženje in da se začutijo naši značaji.«