Enodružinska hiša iz leta 1939 je leta 2001 doživela rekonstrukcijo, s katero je nastala dvostanovanjska, hkrati pa je potekala tudi prenova stanovanja, ki se razteza v dveh nadstropjih. Spodaj so bivalni prostori, zgoraj spalni. Stanovanje dopolnjuje velika terasa, ki daje občutek odprtosti, hkrati pa je prijeten prostor nad ulico v starem mestnem jedru prestolnice.

Lastnika sta si želela čim bolj odprto, svetlo stanovanje brez vrat in zaves. Kot pravita, jima je blizu minimalistični slog opreme. Pri prostorski zasnovi jim je pomagala arhitektka Sabina Prvinšek iz biroja L.OFT, saj se je notranjost hiše popolnoma spremenila. Nastal je nov prehod iz enega nadstropja v drugo, iz majhnih sob so z rušenjem sten naredili velik in odprt dnevni bivalni prostor, v katerem so zdaj jedilnica, dnevna soba, kuhinja in knjižnica.

Bivalnemu delu daje svojevrsten pečat stena iz stare opeke, iz katere je sezidana hiša. »To je največja umetnina v stanovanju,« pravi last­nica. Z njo se je dober mesec ukvarjal mojster gradbenik, ki je sodeloval pri prenovi. S stene je bilo treba najprej oluščiti ves oplesk in omet, pripoveduje lastnica, nato odstraniti še električno napeljavo, ki je potekala ravno po sredini. Potem je bilo treba narediti nov omet. Zamisel za takšno steno sta lastnika dobila v New Yorku.

Stene in pohištvo so v nevtralnih barvah, beli, rjavi sivi in črni. Kot pravi lastnica, so takšne barve tople in dajejo prostoru eleganco. Za talno oblogo so izbrali sivo keramiko in hrastov parket, ki je rahlo toniran in polakiran z mat lakom. V nežna odtenka rumene in roza sta odeti tudi otroški sobi. To sta majhni sobi, pravi lastnica, a funkcionalni in dovolj veliki, da imata otroka vsak svoj kotiček. Sicer pa je v spodnjih prostorih knjižnica, ki je namenjena tudi učenju.

Tako skrbno, kot so se lotili prenove, so izbirali tudi pohištvo, počasi, vrsto let so ga iskali in kupili v različnih državah. Poleg funkcionalnih kosov hišo dopolnjuje nekaj izvirnih oblikovalskih klasikov priznanih oblikovalskih imen iz prejšnjega stoletja. Med te zagotovo spada Lounge chair ameriških oblikovalcev Charlesa in Ray Eames iz leta 1956. Kot pravi sogovornica, ga je za njihov dom izbral mož, kupili pa so ga čez lužo. Zanimivo zgodbo imajo tudi stoli, ki sta jih lastnika postavila k jedilni mizi. Gre namreč za aluminijaste stole z izvirnim imenom 1006 oz. Navy chair, ameriškega proizvajalca Emeco (Electric Machine and Equipment Company), ki so jih zasnovali leta 1940 za ameriško mornarico, in sicer za uporabo na vojnih ladjah v drugi svetovni vojni. Od takrat je stol v redni proizvod­nji, najdejo pa se tudi primerki iz časov vojne, ki so le z nekaj praskami še vedno zelo dobro ohranjeni. Tudi te stole sta kupila v ZDA.

Iskanje lestenca nad jedilno mizo je bilo kar dolgotrajen proces. Kot pravi lastnica, so imeli vrsto let samo žarnico, ker jima preprosto ni bilo nobeno svetilo všeč. Potem sta vendarle našla lestenec italijanskega oblikovalca Gina Sarfattija (ta je zasnoval več kot štiristo luči), prav tako oblikovalsko klasiko iz leta 1958, izbrala sta ga v Stockholmu na Švedskem, kupila pa pri nas. Po njunem načrtu je nastala jedilna miza. Podobno masivno sta videla v New Yorku, le da je bila tista pravokotna, njihova pa je kvadratne oblike, saj se takšna lepše poda v prostor. Narejena je iz lesa ameriškega oreha.

Toplino in prijetno ozračje v osrednjem dnevnem prostoru ustvarja kamin, zlasti ob hladnih dnevih in zimskih večerih. Družinsko življenje nasploh teče tu, v jedilnici in dnevni sobi, v toplejših mesecih pa tudi na terasi.