»Hiša je zasnovana kot preplet dveh podolgovatih, med seboj pravokotnih kvadrov. Pritlični volumen z ravno ozelenjeno streho je umeščen vzporedno s terenom, nadstrop­je oziroma mansarda z dvokapno streho je nanj položeno pravokotno in konzolno sega čezenj. Pod konzolo se oblikuje vhodni del s pokrito bivalno teraso,« pojasnjuje arhitektka Damjana Zaviršek Hudnik. Hiša se v pritličju obrača proti potoku in se odpira na travnik. Takšna umestitev v prostor po besedah sogovornice omogoča izhode na travnik v pritličju in mansardi. Mansarda in streha imata fasadni plašč iz esala, pod katerega je vstavljen lesen volumen, ki z vetrolovom seže v pritličje. Pokrita terasa omogoča, da lastniki v vseh letnih časih preživijo velik del dneva na prostem, saj jo uporabljajo kot dnevno sobo in jedilnico na prostem, prostor za vrtne zabave, otroci pa kot pokrito igrišče v slabem vremenu.

Po besedah Zaviršek Hudnikove sta pri zasnovi izhajala iz želja lastnikov. Ključna je bila njihova želja po funkcionalni razporeditvi prostorov, ki bodo omogočali urejen in pospravljen dom. Pomembno vlogo pa je imela tudi umestitev zunanjega bivalnega prostora, kjer zdaj teče družabno življenje petčlanske družine. Na pokriti terasi je dovolj prostora za družabne popoldneve, rojstnodnevne zabave ali druženja na prostem. Ena od želja lastnikov je bila, da bi bila hiša čim bolj odprta proti dolini, in ker je na samem, je bilo to vsekakor mogoče. Steklene površine odpirajo poglede v različne smeri, recimo hiško na drevesu, krošnje bogato obraščenih dreves ali na bližnjo cerkev sv. Rozalije.

»Kljub temu da gre za sodobno hišo, se arhitekturno spogleduje s tradicionalno lokalno arhitekturo, zlasti z gospodarskimi objekti,« pojasnjuje arhitektka in dodaja, da je bil motiv, na katerega so se navezali, sosednji kozolec, kar se kaže, na primer, v leseni fasadi in prazni površini pod nadstropjem v mansard­nem delu hiše.

Terasa, ki je obložena z macesnovim podom, je hkrati vhod v hišo. Iz predprostora, ki je iz kombinacije lesa in stekla, se odpira osrednji prostor v pritličju. To je kuhinja z jedilnico in dnevnim kotičkom. Kot del interierja je vanjo umeščeno tudi stopnišče, ki so ga izkoristili za shranjevanje, saj se za gladkimi belimi stenami skriva velik prostor za shranjevanje, tako da ni potrebe po dodatnih omarah. Središče pritličja, kjer so še kopalnica in drugi servisni prostori, je zagotovo kuhinja. V njej se veliko in dobro kuha. Zato je zasnovana odprto, da je tisti, ki kuha, del dogajanja. Po meri narejeno kuhinjsko pohištvo je v kombinaciji bele in temno sive barve, z nekoliko globljima pultoma in veliko skritih shranjevalnih površin. V tem delu hiše je na eni od sten opečnata barva. Kot pravi arhitektka, so pri izboru barve izhajali iz zunanjosti hiše oziroma fasade, hkrati pa je z barvo temnejši del kuhinje nekoliko oživel.

Med spodnjimi in zgornjimi kuhinjskimi omaricami je na eni strani stena namesto s klasičnimi oblogami, kot so keramične ploščice ali steklo, »obložena« z risbami otrok. Kot pravi sogovornica, otroci veliko ustvarjajo, zato so pustili bele stene in dokaj nevtralne površine, ki se počasi z življenjem in risbami otrok polnijo ter barvajo.

V mansardnem delu hiše so spalnica, tri otroške sobe, kopalnica in družinska dnevna soba. Tik pod slemenom pa so izkoristili prostor še za eno majhno sobico ali kar skrivališče, kot ji pravijo. Ta del je odprt do tramov, tako da je nastal zračen in velik prostor, kot nalašč za manj običajne kose pohištva. Kot pravi arhitektka, velikokrat med dvema tramovoma zavežejo visečo mrežo, včasih tudi gugalnico, kar popestri tako prostor kot bivanje.

Notranja oprema je zasnovana praktično in dokaj nevtralno. Nekaj topline v interier vnaša naravni les, popestrijo pa ga izdelki otrok, prav zato si lastniki niso želeli, da bi bil prostor že od začetka preveč zapolnjen. Po besedah arhitektke ima družina rada urejen dom, zato je bilo pomembno, da je družinska soba v zgornjem nadstropju, kjer je lahko malo bolj sproščena in prilagojena dejavnostim posameznih družinskih članov.

Otroške sobice so majhne, tako da ima vsak otrok svoj intimni kotiček, družijo pa se v družinski dnevni sobi. Iz spalnice je izhod v zunanjo leseno ložo, kjer je občutek, kot bi bil v hišici na drevesu: sediš in gledaš v krošnje dreves ter poslušaš šumenje bližnjega potoka. Tudi iz postelje se skozi ozko okno vidijo krošnje dreves. Narava zaznamuje hišo v vseh pogledih, marsikatero okno pa deluje kot čudovita slika, ki lahko, če ga odpreš, pričara tudi prijetno vzdušje.