In vsi prebivalci mest vemo, kako draga so stanovanja v središčih živahnih in priljub­ljenih mest. Preudarna in tudi uresničljiva rešitev je – narediti čim več iz sicer majhnega stanovanjskega prostora. In prav to je uspelo mlademu arhitektu. Rezultat njegovega dela je sodobno in nadvse zračno stanovanje. Resnično zelo vabljivo!

Ena ključnih stvari pri ustvarjanju takšnega življenjskega prostora so enobarvne stene – v tem primeru bele. Celo zavese so popolnoma bele in prosojne, s čimer dobi dnevna svetloba, ki skozi prosojno tkanino prodira v notranjost, čisto posebno mehkobo. Tla so povsod enaka – bela brez posebnega leska, tako da se lahko oči nemoteno sprehajajo po prostoru, ki ga ne prekinjajo pragovi in predeli v drugačni teksturi. Če se s sredine predsobe ozremo z ene strani stanovanja na drugo, se zdi bistveno večje, kot je v resnici.

Vrata podaljšajo oboki iz opeke, ki segajo vse do stropa, kar daje svojevrsten vtis cerk­vene arhitekture, in to tako na prehodu iz predsobe kot na prehodih iz ene sobe v drugo. Posamični temni tramovi pa dodajajo kanček dramatičnosti v sicer enobarvnem okolju.

Pohištvo, ki je bilo izdelano po naročilu, se morda zdi luksuz, glede na to, da ni bilo poceni, na daljši rok pa je to zagotovo najboljša rešitev, saj je lastnik s tem prav iz vsakega centimetra stanovanja dobil največ, kar se je dalo. Poleg tega je videti nadvse elegantno – saj je očitno, da je nastalo prav za ta prostor. Ena cela stena v dnevni sobi je spremenjena v nadvse praktično knjižnico, ki je hkrati dekorativni element. Barvna paleta, ki jo ustvarjajo različne knjige v horizontalni in vertikalni smeri, spominjajo na umetniška dela Paula Kleeja ali Pieta Mondriana.

Stena ob knjižni polici je popolnoma prazna, kar ustvarja dodatno optično iluzijo večjega prostora. Poudarki v rdeči, rumeni in jabolčno zeleni barvi so na kavču in različnih drugih sedežih, kot je oblazinjen počivalnik. Sodobno klasično pohištvo le še dopolnjuje celovit sodoben videz stanovanja in celotno zgodbo zaokroži z osnovnimi oblikami, kot so okrogline in krogle, ravne linije, pravokotniki in kocke.

Enovit bivalni prostor v obliki podolgovatega pravokotnika je arhitekt spretno razdelil na dva dela in v zadnji del stanovanja umestil spalnico in kopalnico. K večji prostornosti pripomorejo tudi drsna vrata, v po meri izdelane omare v obeh sobah pa kot po čudežu v hipu izginejo vse stvari, ki se čez dan nakopičijo v stanovanju.

Naslednja čudežna logistična rešitev je kuhinja. Hladilnik z dvojnimi vrati se lepo prilega v po meri izdelane kuhinjske elemente – ali pa se morda ti lepo prilegajo hladilniku. Z vseh strani ga obdajajo majhne knjiž­ne police za shranjevanje kuharskih knjig in različnih drugih predmetov. Nasprotno steno zavzemajo omarice z različnimi kuhinjskimi pripomočki, ki so v glavnem spretno skriti za snežno belimi vrati. Zaradi posred­ne svetlobe vlada v kuhinji toplo in prijetno vzdušje, ki kar vabi k druženju za sodobno klasično jedilno mizo Tulip, ki jo je oblikoval Eero Saarinen. Prozorna zlož­ljiva omarica v jabolčno zeleni barvi lepo dopolnjuje zavese, to pa je tudi edina barva v prostoru.

Vsak mestni prebivalec še kako dobro ve, da je kdaj pa kdaj treba stopiti na prosto, na balkon ali teraso, da se nadihamo svežega zraka, morda tam celo posadimo kakšno rastlino. Tudi to stanovanje ima majhno teraso. Da bi ustvaril potrebno zasebnost in stanovalce obvaroval pred vsiljivimi pogledi, je arhitekt na delu terase, ki se odpira proti cesti, postavil zapleten latnik. Ker se Milano ponaša z milim podnebjem, je mogoče s primernimi rastlinami ustvariti pravo zeleno steno, ki stanovalcem daje želeno zasebnost in občutek, da so obkroženi z zelenjem. Poleti, ko sonce pripeka z vso močjo, pa si lahko kozarec osvežujoče pijače ali prijetno večerjo na terasi privoščijo pod platneno streho.

Lahko rečemo, da je arhitekt pripravil vrhunsko rešitev. Majhno stanovanje je spremenil v dom, v katerega se bodo stanovalci vedno z veseljem vračali.