Naročnika sta si že od nekdaj želela kmečko peč, ki bi bila postavljena v srce hiše, okvir za družinsko zgodbo okrog domačega ognjišča pa sta zaupala arhitektoma Klemenu Vodniku in Tomažu Slaku iz arhitekturnega studia BazaArhitektura. Okrog peči sta tako arhitekta začela nizati prostore in ustvarjati različne ambiente, od bolj intimnih do bolj družabnih. S projektom oblikovanja opreme sta se priključila že med gradnjo, ko so ravno dokončali podlage za končne tlake in napeljali strojne napeljave. Sodelovanje z arhitektom za notranjo opremo v tej fazi se je izkazalo za dobro odločitev, saj so lahko z opremo nadgradili zasnovo hiše. Njun koncept oblikovanja je bil delitev prostorov zgolj z opremo, ne s stenami. Tako ima hiša le nosilne stene po obodu in osrednjo krušno peč, okoli katere se ovijajo stopnice v zgornjo etažo, vse druge prostore pa deli le po meri izdelana notranja oprema. »Kar smo prihranili pri predelnih stenah, smo vložili v dodelano notranjo opremo,« se pošali arhitekt Klemen Vodnik.

Največ pogajanj je bilo potrebnih pri predprostoru. Naročnika sta namreč vztrajala pri vzpostavitvi predprostora pri vhodu v hišo. Zato so sklenili kompromis in za niz kuhinjskih omar skrili drsna vrata. Vendar se je vztrajnost arhitektov pri odprtem prostoru brez vhodne veže poplačala. Ko vstopimo v hišo, se nam odpre krasen pogled skoznjo, na osrednjo peč, vrt in pokrajino v daljavi. Intimnejši prostori so umaknjeni za visoko predelno omaro v orehovem furnirju, za oblazinjeno klopjo v podaljšku kuhinjskega niza pa se odpre pogled v kuhinjo, od koder nas pozdravi nasmejana gostiteljica. »Namen je bil ustvariti mikroambiente v povsem odprtem, povezanem prostoru,« razloži arhitekt. »Pomembno je, da začutiš prostor že ob vstopu, da se v njem orientiraš že po sami opremi.«

Mimo peči pridemo v osrednji bivalni prostor, kjer se na desni odpre prijeten dnevni kotiček, v topli peščeni barvi in z obilico lesa. Ljubezen do lesa se vidi tudi v predmetih, ki jih zbirata lastnika. Recimo v dveh masivnih lesenih štorih, ki sta ju gostitelja dolgo iskala za svojo kavno mizico, in stolu arhitekta Janeza Suhadolca, ki ga je mož dobil za svojo štiridesetlet­nico kot darilo celot­ne družine. Temu sta znala prisluhniti tudi arhitekta, ki sta za intimnejše kotičke oblikovala pohištvo v furnirju in jim s tem dodala občutek domačnosti, za tlak pa izbrala rustikalen lesen pod.

Na levi strani bivalnega dela se skozi jedilnico prostor spet poveže s kuhinjo, s katero se srečamo že ob vstopu v hišo. Jedilnici dajejo poseben značaj ročno porisani stoli izpod čopiča gostiteljice, ki jih je v vnemi barvala in brusila še v prejšnjem stanovanju. Rumenega z rožicami si je prisvojila hčerka, preostali pa krožijo med drugimi člani družine. Ker so mami blizu barve, jih je uporabila pri stolih, zadržala pa se je pri barvah v interierju. V to sta jo deloma prepričala tudi arhitekta in na koncu so izbrali nevtralnejše naravne tone.

Središčna točka je krušna peč in tu se zgodba tudi začenja. Sprva sta lastnika želela kurišče obložiti s pečnicami znanega slovenskega oblikovalca. Vendar so med zasnovo in oblikovanjem stopnic opustili to idejo ter peč oblekli v pečnice nežno vaniljeve barve, ki že z načinom polaganja ustvarjajo zanimiv element v prostoru. Prav tako sta se naročnika pustila prepričati, da na stopnice ne namestita ograje, ki so tako postale čudovit igralno-skakalni poligon za otroka. Če bi jo želeli naknadno dodati, sta arhitekta vseeno dopustila to možnost.

Po stopnicah, ki objemajo peč, se vzpnemo v zgornje nadstropje. Osrednji prostor mehko osvetljuje dnevna svetloba, ki pada skozi motno stekleno steno otroške kopalnice v sinje modrem odtenku. Barvo kopalnice so izbrali z namenom, da tudi navzven govori o vsebini prostora in obiskovalcu daje vedeti, da se za steklom skriva vodni svet. Za belo knjižno omaro v osrednjem prostoru sta otroški sobi, še do nedavnega povezani v eno samo. Dvojčka, enajstletna deček in deklica, sta z letošnjim poletjem dobila vsak svojo sobo, tako da so doslej skupni prostor predelili z visoko omaro.

Nasproti otroških sobic je spalnica staršev z garderobno nišo in kopalnico. Tu je pohištvo znova leseno in prostoru poklanja eleganco, kar sta arhitekta podčrtala še s pravo damsko lepotilno nišo. Kopalnica za starše ima namenoma bolj umirjen bivalni pridih, toplino pa poleg peščene barve stenske keramike doda še lesena vgradna omara.

Arhitekta sta vsak kos opreme skrbno oblikovala po meri prostora in funkcije. Vsi stiki opreme s konstrukcijo, stropom in tlemi so poglobljeni v temni barvi, s čimer sta laže skrila zidarske napake. Hkrati pa sta s tem kontrastom poudarila, kje se konča arhitektura in začne oprema prostora, saj so meje pravzaprav zabrisane. Tudi izbiri svetil so posvetili veliko pozornosti in vsa izhajajo iz iste oblikovne družine. Veliko posredne svetlobe pa prostori dobijo tudi zaradi vgrajenih linijskih luči v opremi. Te so premišljeno umeščene v različne niše in za stranicami pohištvenih kosov in tako prispevajo k ambientalni razsvetljavi.

Pomisleki naročnikov pri projektu so bili, le čemu toliko omar in tako odprt prostor. Vendar so leta bivanja v hiši dokazala, kako dragocena je vsaka shranjevalna niša in kako bolj urejen in organiziran je prostor s tako zasnovo. Življenje v hiši se vrti okrog svojega vretena topline, krušne peči, ki jih greje v dolgih zimskih nočeh, zato skritih drsnih vrat, ki prekinejo krožni promet okoli nje, ne uporabljajo.