»Hiša je bila v osnovi zelo lepa: bivalni del z veliko steklenih površin, ki ponujajo čudovite poglede v zeleno naravo in okolico,« pojasnjuje arhitektka in direktorica biroja Gao arhitekti Petra Zakrajšek. A interier ni bil nikoli zasnovan kot celota, še dodaja, v prostorih so stali lepi kosi pohištva, ki pa niso bili povezani v zgodbo. Sodelovanje z lastniki se je začelo z željo po prenovi dveh otroških sob, a se je nato razširilo na večji del hiše. Tako so prenovili bivalni del, igralnico, otroški sobi, del spalnice, manjše posege pa so izvedli tudi na hodniku in v kopalnici. Pri zasnovi so izhajali iz želje lastnikov po interierju, ki bo s premislekom narejen kot celota, povezan v zgodbo.

Spodnji del hiše je večinoma namenjen bivalnemu delu, ki ga sestavljajo kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Ta osrednji prostor je zdaj prenovljen, ob njem pa tudi nekdanja otroška igralnica. V zasnovi novega interierja so uporabili tudi obstoječe pohištvo. Tako je kuhinja sestavljena iz starih spodnjih elementov, dodali so jim nove zgornje omarice in nekaj detajlov, ki so bistveno spremenili njen videz. Kuhinjske elemente so poravnali v linijo, to pa v obliki stene z vzorcem podaljšali do jedilnega dela, tako da je kuhinja zdaj v eni potezi. Prav tako so ohranili delovni otok, zamenjali so le delovni pult in mu ob strani dodali izrez oz. lesen kubus. Ključna v kuhinji je bila po besedah arhitektke enovita poteza, ki jo povezuje v zaokroženo celoto. Prav tako so ohranili leseno jedilno mizo, z nje so odstranili le stekleno ploskev.

Ključni poseg, ki je po besedah Petre Zakrajšek zelo spremenil osrednji bivalni prostor, je, da so jedro tega dela, to je steno, ob katero je umeščen kamin, popleskali v rjavo bronast oplesk. S tem so, kot pojasnjuje, pridobili težo in hkrati lahkost v interierju. Prej je bila stena bela in preveč kontrastna črnemu kaminu in omarici, v katero je vgrajen. Dnevni del so dopolnili z novo, po meri narejeno sedežno garnituro, pletenimi tabureji, preprogo, okrasnimi blazinami in zavesami.

V spodnjem delu hiše so preuredili tudi nekdanjo igralnico za otroke. Nastal je prijeten kotiček za lastnika. Kot pravi arhitektka, ima ta prostor, ki se skriva za vrati nasproti kuhinje, nadvse lepo svetlobo, ki mu daje poseben čar. Z nekaj kosi udobnega oblazinjenega pohištva, tapeto na steni in osvetlitvijo je prevzel povsem novo vlogo.

Nekaj popravkov je doživel tudi hodnik v zgornjem delu hiše, kjer sta nastala delovni kotiček s knjižnico in še en kotiček za gledanje televizije. Šele zdaj so ti prostori zaživeli. Novo podobo je dobila tudi spalnica. Steno za vzglavjem postelje so popestrili s tapeto v nežnem sivobelem vzorcu. K obstoječi postelji so dodali novi nočni omarici in bralni lučki ter zaveso, pod okno pa umestili nizko shranjevalno površino, ki je hkrati sedežni element.

Povsem pa sta se spremenili otroški sobi za deklico in fanta. Oba otroka sta si želela nišo, v kateri bi bil kotiček za igranje, posedanje in shranjevanje, hkrati pa bi razgibala prostor. Dekliška je odeta v cvetlično tapeto, fantov­ska pa oblazinjena v moder odtenek. Sicer pa sta sobici v barvah po izboru otrok, dekliška v nežni lila in rumeni, fantovska v modri in sivorjavi. V obeh sta steni ob postelji obloženi s tapeto, za piko na i pa skrbijo drobni detajli in dodatki.

Po besedah Zakrajškove je bil namen oživiti kotičke v hiši in vnesti toplino z dodatki, kot so tapete, okrasne blazine, zavese. Nikoli ni prepozno, pravi arhitektka, tega se da lotiti tudi po določenem času bivanja v hiši, saj takrat morda celo bolje veš, kaj potrebuješ in kaj si želiš. V tem primeru je nastala zgodba z osebno identiteto, ki so jo vtisnili z likovnimi potezami iz kombinacije starega in novega, ki pa daje vtis, da je vse novo. »In to je največja odlika. Interier, ki je v osnovi dober, morda malo hladen ali brezoseben, je mogoče prostorsko nadgraditi in pri tem uporabiti obstoječe pohištvo. Ključno je, da sestavimo interier v zaokroženo zgodbo,« še pravi arhitektka.