Stanovanja v Dukičevih blokih v Ljubljani, zgrajenih v tridesetih letih prejšnjega stoletja, imajo med Ljubljančani visok ugled. K njihovemu elitizmu, pravijo v biroju, prispevata lokacija v središču mesta, v neposredni bližini parka Tivoli, in prepoznavna, kakovost­na arhitektura tridesetih let, premišljeno umeščena v prostor. Omenjene bloke je v letih 1935–1936 zasnoval arhitekt Jože Sivec, ki je leta 1932 diplomiral na dunajski akademiji pri profesorju Petru Behrensu, enem od začetnikov funkcionalizma v arhitekturi. Kakor pišeta v Arhitekturnem vodniku po Ljubljani avtorja Andrej Hrausky in Janez Koželj, se je Sivec, poln vtisov, lotil velikega projekta, v katerem je lahko uresničil zamisli nove arhitekture. »Namesto obodne zazidave je po robovih stavbnega otoka razporedil tri različne prostostoječe stavbe, oblikovane z istimi arhitekturnimi elementi, a glede na lego v prostoru vsako drugače. Tako se različno odzivajo na ulico, vogal, park ali dvorišče,« lahko preberemo v omenjenem vodniku, kjer avtorja dodata, da so bila stanovanja v strogem središču mesta primerno velika in razkošno opremljena.

Nova podoba, nove funkcije

Po besedah vodje projekta Tine Hočevar iz biroja Sadar + Vuga je bilo stanovanje ob nakupu skoraj končano, namenjeno pa bivanju družine. Med drugim je bilo izdelano talno gretje, ki so ga tudi ohranili. Pregradne stene iz mavčnokartonskih plošč so podrli. Zasnovali so odprt interier, ki ponuja raznolike bivalne ambiente. »To je prostor, v katerem se lahko biva, lahko pa je tudi klinika, ordinacija ali biro. Je prostor, namenjen zahtevnemu klientu, ki bo v njem lahko bival, delal in se zabaval. To je prostor, ločen od zunanjega sveta, s svojo specifično atmosfero. Je prostor, ki napeljuje k odkrivanju, spodbuja našo radovednost, nas hkrati vznemirja in pomirja. Je prostor, poln nasprotij: odprto, zaprto in skrito, eksponirano, trdo in grobo, mehko in toplo, fizično in virtualno,« pojas­nijo v arhitekturnem biroju.

Prostor je po besedah arhitektke Tine Hočevar organiziran v dva dela: dnevni javni del in nočni zasebni del. V dnevnem delu, ki je velik in odprt, so okrog kubusa na sredini organizirani različni ambienti: velika miza z udobnimi stoli, usnjena fotelja za čaj ob petih, mehka zofa in udoben naslanjač. V sredini kubusa se skrivajo servisni prostori: utiliti, garderoba in shramba. V njegovem odprtem delu pa je kuhinjska niša, obdana z lamelami. Ločen prostor je namenjen kabinetu s knjižnico.

Drugi odprti prostor je zasebni in združuje kopalnico ter spalnico. V osrednjem delu sta velika steklena kabina za prhanje in samostoječ umivalnik. Omarice, police in garderobna soba so skriti za oblogami iz ogledal in jeklene pločevine.

Vgrajeni materiali so v različnih odtenkih sive barve in z bogato teksturo. Na tleh je talna obloga iz visoko sijajnega epoksija, v katerem odseva mreža na stropu (ta po besedah arhitektke zabriše merilo velikosti stanovanja), med materiali so tudi mat in groba struktura betonskih plošč, nežno odbojne obloge z drobno teksturo iz jeklene pločevine, v kateri zamegljeno odsevajo silhuete. »Na sijajnih drsnih panelih iz pleksi stekla ob oknih se ob neposredni dnevni svetlobi rišejo ostre sence, ko stanovanje ni obsijano, pa oddajajo mehko razpršeno svetlobo. Za oblogami se skrivajo vgrajene omare, ki so oblikovane kot človeško telo: za zunanjo kožo se skriva telo v drugem materialu,« pojasnjuje arhitektka.

Pri ustvarjanju pravega ambienta v stanovanju ima pomembno vlogo tudi svetloba. Prostor je enakomerno osvetljen. Spuščeni strop je oblikovan kot svetilo. Grafična mreža velikih lebdečih linij in kvadratov deluje v prostoru abstraktno. Z različnimi načini osvetlitve v stanovanju nastajajo različni ambienti. Introvertirani so ob dnevni svetlobi, ekstrovertirani, ko se znoči. Topla jutranja atmosfera s soncem obsijanih tal preide zvečer, ko prostor osvetljuje mreža na stropu in postanejo stene enoten ovoj, v skrivnostno.

Izbrano pohištvo je klasičnih oblik. Ob masivni jedilni mizi iz hrastovega lesa so razporejeni stoli, ki jim pravimo oblikovalska klasika, to so Thonetovi stoli in stoli Pretzel oblikovalca Georgea Nelsona. Poleg omenjenega so med opremo tudi fotelji chesterfield in žametna zofa, ki je nekakšna parafraza chesterfield zofe. Kakor še pojasni arhitektka, je pohištvo, ki se ga dotikamo, mehko, udobno, toplo in iz naravnih materialov.