Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Notranjost: Hiša kontrastov

»Vedno sem si želela stopiti iz zunanjega sveta naravnost v osrednji prostor hiše, začutiti energijo, ki je tisti hip v njej.« Čeprav je mlada družina z otrokom ves čas v gibanju, ni naše gostiteljice od odprte čelne umestitve glavnega vhoda brez predsobe ali vetroloma, ki jo v slovenskih domovih vidimo le izjemoma, odvrnila niti misel na razmetane čevlje ali piš vetra pod nogami.
Čez vse pritličje se razteza »soba za vse«, osrednji prostor družinskega in družabnega življenja. Toplino mu dajejo kosi opreme z osebnimi zgodbami.
Čez vse pritličje se razteza »soba za vse«, osrednji prostor družinskega in družabnega življenja. Toplino mu dajejo kosi opreme z osebnimi zgodbami.

Ne le da odvečne stvari kar takoj odložiš v omaro, obuvanje je postalo naš mali obred, iz kuhinje si prineseš pručko ali med zavezovanjem vezalk, sede na spodnjih stopnicah, še poklepetaš in narediš načrt za pozneje, jo dopolni soprog. Hiša v nizu stavb v južnem delu Ljubljane je bila ob vselitvi končana in opremljena skoraj z vsemi vgradnimi deli pohištva, projektiranimi in izdelanimi po naročilu, proces oblikovanja interierja in opremljanja pa s tem še zdaleč ni bil končan. Projekt je bil delo Demšar arhitektov, Gašperja Demšarja, Mihe Mačka in Maje Demšar. Hišo so še naprej dopolnjevali s kosi pohištva, svetili in »dediščino«, ki sta jo partnerja vsak zase prinesla iz dotedanjega življenja v družinsko hišo.

Tisti trenutek, ko so na steno prišle slike, se je njun pogled na manjkajoče kose opreme zelo spremenil. Namerno jih nista obesila takoj, želela sta se najprej uglasiti z ritmom novega prostora in se potem odločiti. Ko ju je pot prinesla skupaj, je imel vsak od njiju svojo zbirko, in če zaradi drugega ne, je bilo že zaradi slik treba zastaviti veliko hišo, se pošalita. S slikami hiša v trenutku oživi in potem moraš biti pri vnosu dodat­nih barv in materialov zelo previden, sta ugotovila. Ravno prav, da nista preveč hitela z odločitvijo za sedežno garnituro, ki bo v osrednjem bivalnem prostoru v pritličju, »sobi za vse«, zamenjala dosedanjo. Sprva sta se namreč spogledovala z živahnejšimi barvami, a se naposled vseeno odločila za BoConceptov model, moderno klasiko s pravšnjo mero duhovitosti. Prav slednje je značilnost, zaradi katere jima je skandinav­ski pristop k oblikovanju blizu.

Nevpadljivi, a kljub temu razgibani hiši minimalistične zasnove na zunaj ne prisodiš prostornosti, ki jo ima zaradi odprte zasnove vseh treh etaž in izvirno izvedene galerije med pritličjem in prvim nadstropjem. Ta soustvarja svojevrsten svetlobni kubus, v katerem med velikimi okni dominirajo abstraktna dela Gašperja Jemca in Dimeta Temkova. Ideja, da bi odprti del srednje etaže z galerijo uredila kot drugo dnevno sobo, najbolj oživi, ko se dveinpolletni hčerki pridružijo prijateljčki. S skrivnostnega otoka igre se po hiši razlega živžav, otroci pa se zaradi galerije vseeno čutijo povezane s starši v pritličju. To je s kuhinjo čistih linij, mizo iz debelih hrastovih plohov, sedežnim delom pod galerijo in železno kaminsko pečjo osrednji prostor družinskega in družabnega življenja.

Navzgor vodijo prosto vpete betonske stopnice. Stopnišče ni samo stopnišče, temveč ga spremlja vsebina knjižnega regala, ki se ob njem dviguje čez dve etaži in je z indirektno svetlobo hkrati element diskretne ambientalne osvetlitve. »V arhitekturnih revijah se najdejo surove betonske samonosilne stopnice, kot so naše, v resničnem življenju pa se jim projektanti in investitorji zaradi izredno zahtevne izvedbe raje odpovedo. Te – enako seveda tudi niz med prvim in drugim nadstropjem – so bile ulite v enem kosu na gradbišču in vsi, ki smo pri njihovem nastajanju sodelovali, od projektanta, strokovnjakov za armirane konstrukcije in betone, statika, mizarskega mojstra, ki je napravil opaž, z nama vred, smo jih vzeli kot izziv,« pove gostitelj. Hiša izraža njun artikulirani odnos do umetnosti, arhitekture in dojemanja prostora. Pripravljena sta bila tudi na kak eksperiment, ki morda ne bi deloval čisto po pričakovanjih.

V opremi hiše pride do izraza kontrast med belino in preprostostjo, ki jo predstavlja vgrajeno pohištvo, ter bolj grobimi materiali, kakršna sta surovi teraco beton, grobo obdelan hrastov les za parket, in toplino slik, drobnih predmetov, pohištvenih kosov z osebno zgodovino ali takih iz zakladnice klasičnega oblikovanja. Ena od stvari, ki sta se jim lastnika hotela izogniti, je bil hladen vtis, ki ga lahko ustvarijo odprti in svetli prostori s trdimi materiali in velikimi steklenimi površinami. Te naj bi ponekod zmehčale tudi zavese. Odprti del srednje etaže, okoli katere so nanizani otroški sobici, kopalnica in utiliti, prekriva tekstilna obloga v peščenem odtenku, roka kar sama pogladi dolg predalnik iz dimljenega parket­nega lesa, top­lino pa mu dajejo babičin pianino, starinski usnjen ležalnik, rustikalno ogledalo in seveda umetniška dela – vsako je povezano z osebno zgodbo. Močan pečat dajejo prostoru dela Lojzeta Logarja, Andreja Jemca in mala plastika Draga Tršarja. Celo otroška soba ne ostane nedotaknjena od umetnosti – krasijo jo dela Arjana Pregla. Ko so pred kratkim v pritličju našli pravo mesto za abstraktni kolaž nigerijskega slikarja in arhitekta Ola-Deleja Kuka, je hčerka razprla oči in komentirala: »Ata, to je pa mesto!«

Zanimiv del vgradnega pohištva so tudi bela, do stopa segajoča vrata v ločene prostore. »Blizu mi je značaj visokih, tudi dvokrilnih vrat v starih meščanskih stanovanjih, ki vzbujajo prej občutek, kot da bi odprl steno, ne vrat.« Ena takih se na vrhu drugih stopnic odprejo v spalnico staršev, ki se razteza čez vso širino vrhnjega nadstropja pod ravno streho. »Zamisel, da bi bila spalnica in kopalnica en prostor, smo izpeljali tako, da pogled skozenj zastira le kak detajl, kakršna sta lepa lončnica ali starinsko ogledalo s pozlačenim okvirjem. Za takšno razporeditev sob sva se odločila, da ne bi gori ostala mrtva površina, kar se rado zgodi, če v vrhnje nadstropje nameniš domači pisarni ali čemu podobnemu.« Iz spalnice ti pogled na vzhodni strani nese do Golovca, na drugi se zaplete v listke drevesc na terasi, v katere se je ujelo popoldansko sonce. K občutku prostranosti pripomoreta široki terasni površini na obeh straneh. In velika fotografija Žige Koritnika nad posteljnim vzglavjem. Če malce dlje zreš vanjo, tudi sam zaplavaš v kristalni zaliv na Sardiniji, ki je v morje zvabil njegove jazziste z inštrumenti vred.

Arhiv revije Deloindom+.

Komentarji