Nasprotno. Vsak je natančno tam, kjer mora biti. »Vsak predmet ima svoj smisel ravno na tistem mestu, če bi bil kjer koli drugje, bi bilo to v nasprot­ju z mojo osebnostjo, ki zavestno ali podzavestno zahteva simetrijo,« hiti pojasnjevati lastnica Nina Kavčič, ki so ji njene srečice, kakor pravi drobnim stvarem, ki stanovanju vtisnejo dušo, zelo pri srcu. Naravnost zaljubljena je vanje. Po stanovanju jih je razmestila tako, da je že na daleč opaziti simetrijo; lončnici na poličkah levo in desno od televizorja, metulja na ravni steni v dnevnem prostoru sledita poševnini strehe, druga dva na nasprotni strani sta sicer vsak na svoji poševnini, a v ravni liniji, do milimetra natančno. »Oče se je kar precej namučil, da ju je tako namestil, pri čemer niti nisem ravno pritiskala nanj. Natančnost imamo očitno v družini. Pa tudi ljubezen do roza, lila in vijoličaste mora biti povezana z geni, glede na to, da prevladujejo tudi v sestrini sobi, pa ni več otrok,« se namuzne gostiteljica.

V sicer pretežno beli mansardi poleg njenih srečic izstopajo le mogočni tramovi v tem­nejši, naravni barvi lesa, ki so jih tako kot leseno stopnišče, po katerem se povzpneš v njen dom, ob prenovi leta 1940 zgrajene hiše v celoti ohranili.

Neizkoriščen prostor pod štirikapno streho je po njenih besedah pred prenovo še najbolj spominjal na grad Harryja Potterja, »bil je en sam ogromen prostor, poln ničesar«. Pri prvih korakih prenove ni sodelovala, saj, kakor prostodušno prizna, nima nobene prostorske predstave: »Če sem se še tako trudila, nikakor si nisem znala predstav­ljati, kje bo kaj, ker ni bilo nobenih zidov. Nič mi ni bilo jasno.« Z grobo razporeditvijo prostorov je pomagal arhitekt, potem pa je vajeti v svoje roke vzel Ninin oče, na pomoč sta mu priskočila še prijatelj, sicer nadzornik gradbenih del, in mizar, ki je nato po lastničinih zamislih izdelal vse pohištvo, od kuhinje, nizkih omaric in regala v dnevnem bivalnem prostoru do postelje in vgradnih omar v spalnici in predsobi.

Dva kroga po stanovanju

Za prenovo so si vzeli dobro leto, hkrati so namreč izdelali drenažo in hišo toplotno izolirali. »Meni se ni nikamor mudilo, imela sem svojo sobico v pritličju, kjer živijo starši,« skoraj opravičujoče pove gostiteljica, ki je le malokdaj pri miru. Je namreč navdušena, skoraj obsedena (to so njene besede) športnica, ki poleti plava, kolesari in teče v naravi (novi dom pod Rožnikom ji je zato pisan na kožo), pozimi in v slabem vremenu pa se dodobra prepoti kar doma. V posebni sobici, ki je hkrati telovadnica in knjižnica, eno jutro 45 minut poganja sobno kolo in nato nekajkrat preskoči tri stopnice v predsobi, ki nadomeščajo steper. Naslednje jutro si vzame čas za pilates, nato pa še malce teče gor in dol po stanovanju.

»Mimogrede naberem kilometer ali dva, ne nazadnje imam tu 130 kvadratnih met­rov uporabne površine, od tega jih ima 90 samo odprt dnevni bivalni prostor,« navdušeno pojasnjuje Kavčičeva in ne pozabi dodati, da jo pri vseh teh opravilih obvezno spremlja ne ravno tiha glasba. Najraje posluša radijsko postajo, na kateri ves dan vrtijo italijanske hite, drugače ni preveč izbirčna. Kaj pa starši, ki živijo nadstropje nižje, se nič ne pritožujejo zaradi topotanja in glasne glasbe? »Pravijo, da nič ne slišijo, niti takrat, ko imam obiske, kar ni ravno poredko, saj sem zelo družabno bitje. Samo da je žur, da se dogaja. Sinoči sem bila na karaokah, sem še vedno malce hripava,« se nagajivo nasmehne.

Neobveščena o dogajanju na ulici

Strešna okna na vseh štirih poševninah dajejo mansardi (kar trinajst jih je, razen enega vsa na daljinsko upravljanje) v kombinaciji z vidnimi tramovi tisti pravi čar življenja tik pod streho. Gostiteljica je navdušena nad razgledom, ki se ji ponuja na vse štiri strani – iz kuhinje na Rožnik, ki je sicer ob našem obisku zaradi posledic žledu kazal bolj klavrno podobo, iz jedilnice na drugo stran Rožnika, iz dnevnega dela in telovadnice proti središču mesta, iz spalnice pa proti Tivoliju. »Edina pomanjkljivost, ki jo odkrivam po enajstih mesecih bivanja v mansardi, je ta, da skozi strešna okna ne morem gledati na ulico pred hišo, fasadnih oken pa ni, tako da sem popolnoma neobveščena o dogajanju v naši ulici. In to pogrešam,« pravi Kavčičeva.

Sicer pa v svojem domu nadvse uživa, nanj je, mimogrede, zelo ponosna, tudi ali predvsem zaradi dejstva, da je opremljeno po njenih zamislih. Pravzaprav se še nikoli ni toliko zadrževala doma kot v zadnjih enajstih mesecih: »Vedno sem letala naokoli, aktivna od jutra do večera. Zdaj pa prvič čutim, da imam dom, prostor, v katerem je čutiti mojo dušo, in resnično uživam v vsakem trenutku. Tudi prijatelji, ki pridejo na obisk, začutijo to energijo, včasih jih je zvečer kar težko spraviti domov.« Še zlasti če oblaki ne zakrivajo lune, saj je takrat v mansardi prav prijetna, intimna svetloba. Gostiteljica pravi, da le redko prižiga luči, saj skozi strešna okna tudi luna daje dovolj svetlobe. V teh dneh, ko so dnevi še vedno nekoliko krajši, prižge le novoletne lučke, ovite okrog tramu v dnevnem prostoru, in led-lučke za televizorjem. Prav nič ni pretiravala, ko je rekla, da sploh ne ve, kje se prižgejo posamezne luči v osrednjem prostoru; šele peto stikalo je bilo tisto, ki ga je iskala, ko nama je s fotografom želela pokazati ambientalno osvetlitev z led-trakovi ...

Arhiv revije Deloindom+.